Gorges du Loup
August 29th, 2008 Posted in trip-reportsNapisal: Anže Štremfelj
V plezališču Gorges du Loup sem letos že plezal in sicer aprila. Takrat ni bil potreben več kot en sam pogled na »slap«, ki je tekel čez previsni sektor Deverse, da sem ugotovil, da se v plezališču ne nahajam ob ravno idealnem času.
1. Dan: A greva kr kuj!?
Mogoče je bil tudi to razlog, da sva čez štiri mesece z Majo sedela doma na kavču in razmišljala o vsej potrebni prtljagi za plezalni izlet v Francijo. Pogovor je tekel v smislu: »Še čaj popijeva, potem pa spat in zgodaj zjutraj na pot«. Kar naenkrat pa je Majo prešinila ideja: »A greva kr kuj!?«
In že je drvel bel Kangoo čez Italijo proti Azurni obali. Najin cilj je bilo plezanje v okolici Gorges du Loupa. Po dobrih osmih urah vožnje sva zapeljala na parkirišče kampa pri kraju Bar sur Loup. Njegova polna zasedenost naju je prisilila, da sva se poslužila plana B: dvournega dremanja ob cesti v senci hrastov. In potem drugi poskus v istem kampu – tokrat uspešen. Najina vztrajnost je bila več kot poplačana z idiličnim bazenom ob katerem sva večji del dneva poležavala in delala načrte o tem, kje in kaj vse bova plezala v prihodnjih dneh.
2. Dan: Vplezavanje
15 minut prijetne hoje po soteski reke Le Loup naju je naslednji dan pripeljalo pod sektor Mesa Verde. Dan sva zares izkoristila in tako do večera opravila z večino rahlo previsnih smeri v tem plezališču.
3. Dan: Lutanje
Tretji dan sva se odpravila v plezališče Grave du Peille. Čakala naju je pol urna vožnja po avtocesti, nato pa še slaba ura utrujajočega ovinkarjenja do kamnoloma in treh zelenih nabiralnikov, kjer sva parkirala avto. Samo Klemenu in njegovi razlagi se moram zahvalit za to, da sva ta kraj sploh našla. Moram priznat, da sem na parkirišču opazil znak za nekakšno prepoved, ki pa mu seveda nisem namenjal veliko pozornosti. »Kolikokrat v preteklosti smo se kljub takšnim in podobnim znakom odpravili plezat, pa na koncu ni bilo nobenih problemov,« sem si mislil… In potem se je začelo: hoja po povsem zaraščeni, s trnjem prepredeni stezi in to v papučih, z nahrbtnikom, v neznosni vročini. In kot da to še ni bilo dovolj, sva zalutala in tako pol ure hodila v klanec in nato spet nazaj, pa potem po drugi poti do pod plezališča, pa zopet iskala pot, … Vmes sva že kar malo izgubljala živce, je bilo pa zadovoljstvo, ko sva enkrat stala pod plezališčem, toliko večje. Prvi smeri sta bili zares čudni, tretja in četrta pa vedno boljši. V peto smer sva se podala v prepričanju, da sva malo čez polovico s plezanjem za tisti dan. Ko sem ravno začel pobirati komplete, se je v bližini prikazal možiček, kateremu se je že na daleč videlo, da ne spada med »frikote«. Brez ene same angleške besedice nama je večinoma s pantomimo, prijazno, vendar odločno dopovedal, da se v tem plezališču ne sme več plezati, pri treh zelenih nabiralnikih ne parkirati in da se morava takoj odpraviti iz plezališča in parkirišča.
4. Dan: Cayenne
V plezališčih v okolici Gorges du Loupa mi je všeč to, da se ti iz kampa ni potrebno peljati več kot 10 minut do parkirišča, od koder se do posameznih sektorjev odpraviš peš. Ta hoja je lahko nekoliko daljša a tudi v najbolj oddaljen sektor, kot je Cayenne, ki sva si ga ta dan izbrala za plezanje, ni potrebno hoditi več kot pol ure. Poleg tega je pot zanimiva, saj poteka ob vodni cevi, precej visoko nad sotesko. Razgled je lep, razen v tunelčkih skozi katere pelje pot ne vidiš pred sabo več kot meter ali dva, ki ju osvetljuje tvoja čelna svetilka. V Cayeenu prevladuje plezanje v previsih, večinoma po kapnikih. Pogosto so grifi dobri, razdalje med njimi pa kar precejšnje. Smeri so tekoče in idealne za plezanje na pogled. Kljub vsemu, pa sem bil ta dan nekaj minut slabe volje, kar je zelo mil izraz za stanje v kakršnem sem bil, ko sem padel iz zadnjega težkega giba v eni od variant smeri Cayenne. Proti večeru sva se kljub vsemu vračala v kamp vsak s po eno na pogled preplezano smerjo 8a .
5. Dan: Kam je izginilo 200 evrov!
Dan brez plezanja sva večinoma preživela na Azurni obali. Vreme je bilo super, blazinice na prstih pa več kot potrebne »morske terapije«. Ko nama je bilo dovolj poležavanja na soncu sva se odšla pohladit v bližnji nakupovalni center. S klimo so več kot pretiravali, saj je Maja v trenutku, ko sva vstopila v trgovino že iskala njen izhod – nazaj ven, na toploJ. »Danes ne bova kuhala« sva se odločila, zato sem si v samopostrežni naročil topel obrok. Potem pa sem za mizo kjer sva jedla čisto slučajno začel brskati po najini skupni denarnici in ugotovil, da je v njej samo še 70 evrov. 70 evrov za plačilo kampa, pot domov, ki vklučuje cestnine, bencin,… Hitro sva ugotovila, da to ne bo šlo in da nama je nekje izginilo 200 evrov. Po kratkem premisleku sem bil skoraj prepričan, da sem jih pozabil doma, kar pa nama takrat ni prav nič pomagalo. Čez eno uro sva nestrpno stala pred bankomatom in upala, da Majina bančna kartica deluje in da bova lahko dvignila prepotrebne evre za drugo polovico izleta. Hvala bogu se je stvar končala dobro, z novo »zalogo« evrskih bankovcev v najini denarnici…
6. Dan: Deverse Satanique
Po treh dneh vplezavanja sva se odpravila v Deverse, sektor z največ težkimi smermi. Maja se je za začetek »sprehodila« čez smer Deverse Satanique. Sam sem probaval smer Honk, ki pa je žal nisem uspel preplezati. Tokrat v plezališču nisva bila sama. Smeri ocenjene z 8c in več so bile okupirane s plezalci iz Kanade, Rusije, Francije in še kje, tako da je bilo vzdušje res noro.
7.Dan: Čez dva prelaza po »šus v glavo«
Tokrat sva se zopet odpravila v sektor Deverse. Probavala sva težje smeri, se pravi plezala z rdečo piko in ne na pogled. Ta drugi način sva imela v planu za popoldne. Sam sem bil mnenja, da bi mi za dve ali največ tri smeri, kolikor sem jih bil še sposoben preplezati, ustrezal sektor Mesa Verde v neposrednji bližini. Majo je mnogo bolj vleklo v plezališče, ki je bilo nekoliko bolj oddaljeno. Ker se nekako nisva mogla odločiti kaj bi, sva za mnenje vprašala lokalce, ki jih v Deverseju ni manjkalo. »It’s not so good. Routes are not clean. It’s fifty minutes by car…« so nama razlagali. Pa sva se kljub temu odpravila ravno tja. Izkazalo se je, da je vožnje še precej več, saj sva se peljala čez dva prelaza, prišla celo na višino 1100 m in se nato zopet spustila navzdol. Avto sva parkirala na koncu asvaltirane ceste, vendar sva ob pomoči francoskih turistov kmalu ugotovila, da se je potrebno peljati po zelo slabem makadamu še precej dlje. Pot je bila v tako slabem stanju, da sem samo upal, da bova ob povratku zvozila vse tiste razrite klance. Pod plezališče sva prišla šele ob sedmih zvečer. Za piko na i so Majo v prvi smeri napadle čebele. Ena jo je celo pičila v glavo. Kljub vsemu sva nadaljevala. Sam sem preplezal v tem plezališču eno samo smer, Maja tri, medtem ko je Kangoo za vse tiste grozne klance potreboval dva poskusaJ Ko sva se vozila nazaj sva ugotavljala, da je bil izlet zanimiva dogodivščina, ki je verjetno še nekaj časa ne bova pozabila. Mogoče se sliši čudno, a nama ob povratku v kamp, kljub uro in pol trajajoči vožnji, dvema prelazoma in čebeljem piku ter samo dvema preplezanima smerema, ni bilo žal, da sva se odpravila ravno v to oddaljeno plezališče.
8. Dan: Odhod domov
Zadnji dan sva se še enkrat odpravila v sektor Deverse. Oba sva bila na pogled uspešna v smeri ocenjeni z 8a+. Popolnoma brez kože na prstih in z “rokami do tal” sva se navdušena nad enotedenskim izletom odpeljala proti domu.
Za zaključek lahko rečem, da so plezališča v okolici Gorges du Loupa zares dobra in zato vredna obiska. Ker je tudi nama ostalo še kar nekaj dela v različnih sektorjih se bova sem zagotovo še vrnila.
Seznam vzponov:
Anže
Arrow head: 8a, NP
L’ethiqueen bandouliere: 8a+, NP
?: 8a, NP (sektor Cayenne)
Pas vu pas pris: 8a+,NP
Maja
Pas vu pas pris 8a+ NP
L’ethiqueen bandouliere 8a+ NP
Devese Sataniqe 8a NP
Once I had a friend 8a NP
Arrow head 8a NP
