Maja Vidmar

Sanjski “come back”

Če bi me vprašali 2 meseca nazaj si tudi predstavljati ne bi mogla, da se bo september začel takole. Po drugem mestu in odličnem plezanju v Arcu sem dobila potrditev, da so bile poletne priprave več kot uspešne. Tako sem šla z več kot dobrim občutkom s “pravo” glavo in dodatnimi krili v Beren.

V petek se je začelo z zgodnjimi kvalifikacijami in štartno številko 5. Smer je bila kratka in jedernata. Takšno pa tudi moje plezanje in v slabih 4 minutah, z nekoliko treme, je bil vrh dosežen. V polfinale pa sem že šla bolj sproščena. Zvečer sem kot zadnja tekmovalka na štartni listi plezala tako kot znam. Nekje na sredini smeri so nam postavljalci pripravili konkreten “boulder”. Najprej nisem vedela kako bi se ga lotila, potem pa sem se začela “basat” z rokami in nogami na drugo stran stene…za trenutek sem se kar malo ustrašila za rame, kolke in vse, potem pa sem se odočila in skočila na ta velik rogu, ki je biu še trenutek nazaj povsem nedosegljiv. Smer sem potem brez težav preplezala do vrha in končala kot vodilna pred finalom.

Sobota 13.9. – finale

Zjutraj sem se zbudila pogledala na telefon in na koledarju je bila številka 13. Srečna številka zame in za Anžeta. Anže je šel ta dan plezat v Baratro, mene pa je čakal večerni finale. Na mail sem napisala ” ti stisneš tisto 8c, jst pa zmagam”. Ja plan je biu konkreten, ampak če verjameš vanj je vse mogoče.

Pred finalom sem dobila sms “stisnu sm 8c, zdej pa še ti razturej”, tako sem šla v finale še z dodatno energijo in nasmeškom na obrazu.

Finale se je začel z zanimivim ogledom. Z Johano sva si začele ogledovati smer, ki si jo je bilo iz tal res težko ogledati. Potekala je bolj ali manj po plati z grifi, ki si jim težko določil zaporedje. S tem se nisem obremenjevala, vedela sem da imam v rokah dovolj rezerve in da se bom že nekako znašla. V coni sem poslušala muziko in izklopila ostale tekmovalke, ki so plezale pred mano.

Plezati sem začela odločno in tekoče. Kmalu pa so se začele težave.Ker se mi je velik dober grif zdel čisto predaleč sem se odločila za svojo, mogoče težjo verjanto. Grif sem zadržala in plezala čim hitreje naprej saj sem vedela da je časa samo 8 minut. Kmalu me je tudi sodnik opozoril na še zadnjo minuto in plezati sem res začela z višjo prestavo kar pa me je mogoče malo zmedlo. Padla sem na istem gibu kot Johana, ampak v rokah je bilo še nekaj rezerve. Ko sem padla sem bila za trenutek jezna nase, potem pa sem kmalu zagleda našo ekipo, ki se je že veselila zmage. Za trenutek nisem točno vedela kaj se dogaja, ampak zmaga je bila moja. Tako že sedma zapored na tekmah za svetovni pokal.  Na zmagovalnem odru mi je zaigrala še slovenska himna in dan se je zaključil zares sajnsko.