Maja Vidmar

“počitek”

Po Španiji sem si januarja, sicer težko, pa vseeno vzela počitek. Ko ne plezam, ne treniram, mi vsak dan ostaja čisto preveč energije, zato je bila tura na Rinko več kot dober razlog da izpraznim svoje baterije.

V soboto zjutraj sem se skupaj z Anžetom in najino gorsko vodnico (kamlu tudi uradno) Marijo odpeljala proti Kamniški Bistrici.  Bolj smo se bližali, bolj so se nam odpirali s soncem obsijani in s snagom zaliti vrhovi Kamniško Savinjskih Alp. In tako smo se ne prav deleč pripeljali z avtom, parkirali, dali težke ruzake na rame in začeli hoditi proti cilju, ki se ga še dolgo ni videlo. Na začetku se je izkazalo da je snega manj kot smo pričakovali, ampak višje kot smo bili več je bilo snega. Zaradi nekoliko ledene podlage smo si na čevlje namestili dereze. Celo pot nas je spremljal nor razgled, ki se je z višino samo še lepšal. Po slabih šestih urah hoje po vročini, dobrih sledeh, ki  nam jih je pred nami naredila ekipa štirih “big foot” smučarjev, smo naredili 1800 metrov višinske razlike in prišli na vrh.

Na vrhu nas je za dobrodošlico sprejel močan veter in zares lep razgled na hribe. Na hitro par fotk, smučke na noge in -”jagoda na vrhu torte”- spust po cevcu. Res je blo noro! Vmes nekaj skorje, da se je bilo treba malo pomatrat, nekaj padcev na glavo in že smo bili na dnu. Za zaključek pa smo prijetno utrujeni, skupaj z ekipo, ki nam je s stopinjami več kot olajšali gazanje proti vrhu Rinke spili zaslužen čaj.