Maja Vidmar

Španija

January 18th, 2009 Posted in trip-reports

Četrtek, 25. december 08

Groba kršitev družinske tradicije + dolgoročno ter skrbno načrtovana poroka Bečanov = same buče

Sami sebi nismo verjeli, da res štartamo za Španijo, ko smo v nehumanem vremenu, točno ob 16. uri v Škofji Loki avto obremenili še z zadnjim gorenjskim nahrbtnikom in odrinili proti Logatcu, kjer nas je čakala Ana, na poti pa smo se poslovili še od žalostne Roxy. Če smo na Gorenjskem že mislili, da je avto obložen, je mama Ogrinc dokazala, da je prostora dovolj še za kakšno bučo, ki jo je, vsem nam v začudenje, samoumevno zatlačila v Kangoojev prtljažnik. Kasneje smo izvedeli, da le-ta ni namenjena rezbarjenju v prostem času, ampak kratko malo nadomešča makarone in krompir – skratka hrano. Ker je bila pot dolga, je Ana lahko izdatno potešila našo lakoto po spoznavanju ektravagantnih prehranjevalnih navad – a samo od tega še nismo postali siti. Dokler med vožnjo še nismo zapadli v zombijevski delirij, smo še vztrajali na višjem miselnem nivoju ter se pogovarjali o tem, če dejansko obstajajo »dobri ljudje«. Iz te debate se je rodila interna fora, ki nas je spremljala še vse potovanje.

Petek, 26. december 08

O-O

Nekje na pregibu med četrtkom in petkom smo zahvaljujoč se Garminu Majine stare mame (!) ustavili pri mojem kolegu v Italiji in pokofetkali, zapeljali na napačno avtocesto, plačali 0 € cestnine, obnavljali znanje španščine, opazovali raznovrstne vremenske pojave ter se po 22 urah zmerno do pretežnega vegetiranja pripeljali v Alquézar – idilično turistično hribovsko mestece. Idilično? Mogoče poleti, pozimi pa turistični delavci zaklenejo informacijsko pisarno in napišejo, da se uradne ure začnejo ob 16h – ja, ob 16h čez tri mesece. Ti tega seveda ne veš in jih zato čakaš. Naše brezplodno čakanje popestri še obisk mrzle kavarne, kjer ti prijazna natakarica, ki je en meter oddaljena od tvoje mize, pove, da strežejo samo pri pultu, dalje pa dobrodošlico zabeli še močno sneženje, ki nas prežene v avto ter globoko razmišljanje: ostati ali ne ostati, to je zdaj vprašanje. Ko se odločimo ZA, pride na vrsto iskanje refugia ter maratonsko špansko (85%) – angleško (10%) dogovarjanje z lastnikom. 5% je šlo na račun slovenskih kletvic blažje oblike. Ko pristanemo na polno ceno, olajšano začnemo s praznenjem avtomobila. Pri plinskem kuhalniku pa se iznenada začnejo O-O-ji. Lastnik: »Dormir, o cocinar o escalar«, mi pa: »dormir y cocinar y escalar.« Spet seveda obvelja njegova in zato vso prtljago ponovno zaupamo kangooju, stric O-O pa nas napoti drugam. Hvala bogu, saj pridemo iz dežja pod jasno nebo: cena je nižja, lahko kuhamo, predvsem pa imamo celo hišo zase! Luxus pur, saj je toplo in zato se gremo Activity. Z Anžetom izjemoma ne zmagava in zato opravljava tlako iz pomivanja posode.

Sobota, 27. december 08

Kazen za predolge prste

»Zaradi Maje« šli plezati šele ob 12h. Pri zgovorni gospe, ki jo je Anže krstil za »habladoro«, plačali še za eno noč ter izpopolnjevali svoje borno znanje španščine, skopirali vodniček ter se znašli pod steno. Logična posledica včerajšnjega vremena je bilo »nohtanje« in boleči prsti, a vmes nas je po nekaj začetnih dežnih kapljah razveselilo sonce in pričakovanja so bila večkrat presežena. Vse do trenutka, ko je Anže ob sunkovitem gibu poškodoval prst, kar ga je ohromilo in prikrajšalo za nadaljnje plezanje. Ta dogodek je rezultiral vsaj eno dobro posledico: postal je Majin belay-slave.

Zaradi ohranjanja eksistenčnega minimuma smo se po novi cesti odpravili v Barbastro, kjer nam je veliko nakupovalno središče prijazno odstopilo kar nekaj živil. Za razliko od nas je bila Ana popolnoma neodvisna, saj je razpolagala z vojnimi zalogami iz lastne vreče, ki je hranila dovolj dobrot za več kot 14 dni obleganja. Po vrnitvi pa zabavni program z naseljenci otoka Katan. Ana je podlegla spancu, Anže španščini, z Majo pa sva poskusila narediti kakšno dobro fotko, a uspeh je, bolj kot ne, ostal v obliki želja.

Nedelja, 28. december 08

Via ferrata

Budilka prekine najbolj plodno jutranje spanje in nas spodi v plezališče. Tokrat gremo vsak po svoje: Maja in Anže v sektor Cuevas (votline), kjer smeri niso bile ustvarjene po Majinem okusu, saj so bile razdalje med oprimki dolge, vmes pa ničesar. Zato sta se čez nekaj časa odpavila na lov za nama, ampak kmalu sta se zataknila pri sektorju z lepimi dolgimi smermi. Medtem sva z Ano iskala najin sektor. Da sva prispela do smeri se je bilo potrebno spustiti do reke, jo prečkati čez balvane in se povzpeti del poti s pomočjo napeljane vrvi, del pa po ferati, ki se je začela s previsom. Odkrito povedano, nisem pričakoval takšnega ogrevanja. A kmalu sva ugotovila, da naju je Anže poslal v napačen sektor (ker zgodovine tokrat ne piše Anže, je ta dolgo prikrivana resnica vendarle prišla na dan), saj se smeri na papirju niso ujemale s tistimi v skali. Po parih smereh sva se odločila popokati šila in kopita. Ravno prav, saj na drugi strani zagledava Anžeta, ki naju je šel iskati. Res sva se preselila k njima in situacija je bila boljša. Lahke smeri zame in dolge težje, za Ano, pa še družbo smo imeli, kar ni bilo samoumevno. Po plezanju pa so našo pozornost pritegnile »cvetoče« agave. Posledica včerajšnjega obiska v trgovini pa je bila izdatna večerja za moški del četvorice (s pravo solato in ribjimi fileji).

Ponedeljek, 29. december 08

Jedrski reaktor? – Ne! – Obešalnik za kikle? – Ne! – Radiator? – Ne! – Letalonosilka? – Jaaaaaaaaa!

Današnja destinacija je bil Riglos, saj naj bi v teh dneh splezali vsaj kakšno večraztežajno smer. Ker je Ana imela takoj po prihodu domov izpit, je tokrat ostala doma z izgovorom, da se bo učila. Nasedel ji seveda ni nihče. Ostali smo najprej šli podaljšati apartma še za eno noč k naši habladori, kjer smo se zagovorili, nato pa velikim stenam naproti. Vztrajen in konstantno močan dež nas je ustavil že v Huesci, kjer smo pred nekaj leti kupili kitaro, videli pa smo tudi areno za bikoborbe in cerkev, kjer smo v preteklosti spontano pomagali postavljati klopi. Z dežja smo pobegnili na kavo v poln lokal z ogromnim točilnim pultom, pravo svinjarijo po tleh in res prijazno natakarico, ki je celo vedela, kje je Slovenija. Spet v Barbastru na hitro v trgovino, nato pa domov. Po obilnem kosilu sta prispela še ‘umirjena’ zakonca Bečan, ki sta vsekakor hudo poživila sceno v naši kočici, mi, slučajno navzoči, pa smo dobili par dobrih zgledov iz zakonskega življenja. Zvečer se je začelo zares, saj je Maja skuhala vino, kar je predvsem na njej pustilo vidne posledice. Ker se je v svojem stanju očitno počutila nekoliko osamljeno, je k zvračanju vrčkov motivirala še vse ostale. Njen najpogostejši stavek je bil tako: »Jane nič ne pije!« kar pa seveda spet ni res, saj mi je v vino dolivala vodko in zato gladina sploh ni upadla. Igrali smo activity – fantje proti puncam. Tokrat se dekletom taktika od prejšnjič ni obnesla, zato se je pokal selil v druge roke. Prišla je habladora, da malo pokida našo svinjarijo, vidi Bečana (ki sta se švercala) in na mah smo izgubili pri njej vse težko prigovorjene točke. Seveda je mislila, da nas je šest že ves čas. Na tem mestu je Bečan uporabil taktiko protislovnega prepričevanja, saj ji je v isti povedi razlagal, da gresta z Anjo takoj po tej igri nazaj v Lleido in da je že veliko spil in zato ne bi rad vozil. No, govoričenje ni prineslo drugega sadu kot smeh in pa nekaj denarja v habladorin žep. Po tem ekscesu nam je Anja razkrila najbolj temačne dele svojega zgodnjega otroštva in priznala sovražno naravnanost do ostalih otrok v peskovniku ter v vrtcu, kar jo je tudi stalo njenega mesta v tem predšolskem zavodu. V nadaljevanju zgodbe je še deložilara psa ter ga prikrajšala za kosilo.

Torek, 30. december 08

400 km za rojstni dan

Majin rojstni dan se je začel že zelo zgodaj, saj smo se ob 9h odpeljali z vso svojo robo. Riglos, drugi poskus. Po 1,5-urni vožnji smo bili spet razočarani, morala je bila na stopnji »zero and falling«, saj je bilo vse mokro, steno pa se je z veliko domišljije morda celo dalo prepoznati v megli. Ko smo izvedeli, da v vasi ne bomo prišli do spleta, ki bi nas podučil o prihajajočih vremenskih pojavih, smo zopet odslalomirali po vseh ovinkih v dolino, kjer nam je prijazen gospod na izpostavi kmetijskega ministrstva natisnil željene podatke. Odločili smo se za Siurano, kjer so bili tudi mladinci. V Lleidi smo zaradi moje nepazljivosti zavili na napačno cesto in tam kar dolgo vztrajali. Seveda se lahko izgovarjam z dejstvom, da sta imeli cesti enako oznako, tako da nekaj krivde prav rad odstopim španskemu ministrstvu za promet. Depresivno stanje se je poglobilo do točke, ko so že padale (sicer nerealne) izjave o odhodu domov, nakar se je na nebu pokazala močno žareča rumena krogla, ki je nismo znali uvrstiti med že videne pojave. Zelo dobro je vplivala na naše mentalno zdravje, ki se je dvignilo nad ledišče, tako da smo bili sposobni občudovati lepo pokrajino in naprave za faširanje ptic – bolje znane kot vetrne elektrarne. Po nekaj krogih po Reusu smo iz ‘golega užitka’ naredili še ovinek čez hibrovsko vasico Arboli, saj nam je vožnja po 7 urah začela močno prijati. Sam se res ne bi rad znašel v koži španskih postavljalcev prometnih tabel, saj dejstvo, da te toliko ljudi tako frekventno prekolne, najbrž ne more prinesti dobrih obetov za tvoje posmrtno življenje. In naposled končno – Siurana. »Dan, a imate kaj prostora?« – »Ja, prikolico za dva ali pa tri.« -»Kaj pa za štiri?« – »Mira!« (šp: poglej!) in nam da ključ. Situacija: stara tesna prikolica z nizozemsko nalepko in svojevrstnim vonjem – in tako smo postali Strojani. Presrečni smo ugotovili, da imamo elektriko ter luknjo v tleh, ki smo jo zamaskirali z opeko. Vsaka aktivnost se je morala nujno končati s pospravljanjem, sicer se sploh nisi mogel več premikati po prostoru, tako smo bili na podel način prisiljeni v redoljubnost, ki pa se je končala povsod tam, kjer je bilo dovolj prostora. Na primer pred vhodom: levo umazana posoda, desno pa kup smeti. Zvečer je Maja naredila iz biskvita, smetane ter ananasa rojstnodnevno torto in odšli smo k mladincem, ki so bili na nekem podstrešju nabasani kot bosanski gastarbeiterji v slovenskem stanovanju. Torta je izginila v želodce, prišla pa sta Bečana in sledil je zabaven večer ob activityju in zajebanciji. Slednje je Maja spet vzela preveč zares, kar je za seboj pustilo rahlo slabost.

Sreda, 31. december 08

¡Feliz Año Nuevo!

Prvi plezalni dan v Siurani. Za začetek po lepih smereh na nek stolpič, ki pa je kljub plezanosti še vedno vseboval nezanesljive oprimke, kar se je maščevalo Ani, ki je nič hudega sleteča zaupala grifu, ki pa je kmalu končal nekje daleč spodaj. Naslednje smeri so bile Maji tako všeč, da je izgubila občutek za težavnost in mi predlagala, naj se poskusim v smeri, v kateri sta imela Ana in Anže kar nekaj dela, da sta jo splezala na pogled. Vreme je bilo super in naša investicija v Siurano se je obrestovala. Dan je bil zakon, zvečer pa še pod slap, oz. pod tuš. Ob kuhanju večerje nam je zmanjkalo elektrike. Nikomur ni bilo jasno, kaj bi to utegnilo biti, nato pa smo vendarle odkrili omarico z varovalkami in si spet zagotovili električni tok, a žal ne za dolgo, saj nam je spet vse skupaj odpovedalo. Preden nam je kapnilo, da moramo paziti, s kolikimi porabniki elektrtičnega toka obremenimo našo varovalki, nam je še kar precejkrat zmanjkalo luči. No, za nameček smo se počutili še kot na Kosovu, kjer so redukcije elektrike nekaj popolnoma normalnega. Nato pa v lokalčič – središče našega kampa. Vsi že dodobra razgreti, vzdušje in agregatno stanje pa odvisna od količine popitega alkohola. Nekateri si prislužijo novo ime, kot na primer »Jarm za dušo«, ki je vsakomur parkrat razložil, kako vpenja vrh smeri. Pred polnočjo dobimo grozdje, ki ga moraš pojesti ob prehodu v novo leto in si nekaj zaželeti. Kasneje se odvalimo v dolino, kjer naj bi bila žurka, a stvar ni ravno na najvišjem nivoju, če nisi ravno nasekan in tako se čez nekaj časa postrgamo. Za naš predčasen odhod sta Jaka in Anže plačala nekoliko višjo ceno, saj sta morala potem kombi peljati spet do Cornudelle in se tako dodobra naužila lepote ovinkov.

Četrtek, 1. januar 09

Tako malo, pa tako velika razlika

Spali nekoliko dlje kot ponavadi in se odpravili v sektor El Pati, ki je bil zelo pohvaljen s strani mladincev. Podal sem se v eno novo smer, ki pa zaradi svoje nizke ocene ni bila ravno pogosto plezana. Kar paziti sem moral, saj je delovala kar podrto. Pa se res kamen, na katerem sem stal, odloči, da gre pogledat, kako je kaj spodaj. Prav v tem trenutku pa sta pod steno sedeli dve Španki s psom. Skala je udarila nekaj deset centimetrov od njiju. Na vrhu smeri svedrovca nista bila povezana z verigo, zato sem raje splezal par metrov v levo ter vpel vrh sosednje smeri. Skratka, cel kup stvari je šlo narobe. Ko pridem spet pod steno, ženski nista bili ne vem kako vidno vznemirjeni zaradi skale – sva bila pa toliko bolj midva s psom. Ta dan je Ana plezala na polno – kar v bistvu ni nič novega, to tako ali tako vedno počne. Nekoliko levo od naju pa se je odvijala drama – poskus splezati 8b na pogled. Po Majinih besedah, dolga smer na vzdržljivost z razmakom med mikro oprimki na Majino dolžino. Stvar je postajala vedno bolj napeta, kot v gledališču pred klimaksom, nato pa se ravno na (menda) dobri šalčki odpre brezno in Maja je s svojim padcem tik pod vrhom smeri poskrbela za katarzo nas gladalcev. Nobeno Anžetovo prigovarjanje, da je takih smeri še dovolj, ni pomagalo. Maja je že skoraj objavila oglas, da prodaja plezalno opremo in se poslovila od športnega plezanja, a razočaranje se je kmalu obrusilo, skopnelo in ne boste verjeli: Maja danes še vedno pleza.

Petek, 2. januar 09

Prisilen počitek

Vreme bedno. Odpeljemo se nekaj sto ovinkov naprej do Margalefa, kjer pa v refugiotu, polnem plezalcev izvemo, da je vse preveč mokro. Ambient nam je pisan na kožo – nekoliko plezalsko strojanovski stil. Prideta še Hribar in Jarm (za dušo). Ne moreta nam povedati nič boljšega in ker so vse mize zasedene, spet pobegnemo na zrak in se odločimo za izlet v Reus. Od zadnjega obiska nam je ostalo še nekaj ulic, ki jih nismo prevozili več kot dvakrat – ta manko moramo odpraviti. Pa odbrzimo. Spustimo se do palm, lepih rondojev in Carreforeja, kjer kupimo hrano im malo šarimo po policah. Ker bi radi videli še središče mesta, vprašamo eno tetko, ki nam pravi, naj kar gremo z njo. Je Romunka in že kar nekaj časa živi v Španiji. Ne predstavlja kakšne hude izjeme, saj ta narod zaradi podobnosti jezika in bednih gospodarskih razmer zelo rad rajža na zahod v sorodne romanske dežele. Med hojo se pojavijo strahovi, da nas bo teta peljala v kakšno temačno ulico in nam pokradla ledvičke. No, ta črni scenarij se ni uresničil, smo pa našli središče in pa halucinogene pločnike in kitajsko kavarno. Utrujeni od prepolnega in napornega urnika, smo si privoščili pijačo in počasi odrajžali spet proti avtu. Zvečer pa sta se na program spet uvrstili pojedina in partija naseljencev.

Sobota, 3. januar 09

Luknjica pri luknjici … Margalef

Tokrat se za mladinci peljemo v Margalef, saj poznajo pot do plezališča. Ko zmanjka asfalta, ovinki vztrajajo še kar nekaj časa, vse povsod pa ogromno teras, ki so iz strme hribovite pokrajine ustvarile minimalne pogoje za poljedeljstvo. Rod za rodom je polagal kamen na kamen in danes se je kar težko vživeti v njihovo kožo. Noro!

Tu je skala popolnoma drugačna, kot v Siurani, saj imajo večinski delež luknjice, ki na vzdušje večine obiskovalcev niso vplivale ravno vzpodbudno. Danes sem skupaj plezal z Marušo, saj sva oba približno na istem nivoju in zato je šlo vse skupaj veliko hitreje. Nobene hoje sem ter tja in iskanje različnih smeri. Po moje so vsaj določene smeri ocenjene nekoliko lažje kot v Siurani. Na koncu sem bil tako utrujen, da sem v zadnji smeri obrnil in moje delo sta dokončali Ana in Asja. Večer v prikolici zaradi utrujenosti v stanju nizke porabe, nato pa kmalu v spalko.

Nedelja, 4. januar 09

Montserrat – Horror adventure

Spet vstali nekoliko prej, se skidali v avto ter odbrzeli proti turistično znanem Montserratu. Na poti pa klicanje Bečanov, iskanje prave poti, obračanje, preklinjanje vseh rodov, naslednjih rodov postavljalcev tabel, bedni zemljevidi, dva samostana in na koncu vendarle znani obrazi. Približno ob 13h smo popokali nahrbtnike in odpešačili pod steno. Pot ni bila naporna, samo vlekla se je kot bi jo zadaj rezal in spredaj pokladal (citat iz Kekca). Dobro, da sta bila z nami Bečana in njun španski gostitelj, ki je točno vedel, kako se pride do smeri, tako da nismo izgubljali časa še s tem. Pogled na stolp je bil res hud in obetalo se je dobro plezanje. Sicer se ponavadi severne smeri pleza poleti, ko iščeš senco, ampak fino je če je »mal drgač«. Zakonca sta imela ob 19 h letalo iz Barcelone, zato smo morali pohiteti. To pa ni bil edini vzrok, saj smo štartali pozno in nam zato ni preostalo ravno veliko dneva. Najprej Anže in Maja. Anže je potegnil prva dva raztežaja naenkrat, nato pa je Maja plezala do njega in še naslednja dva raztežaja, kar znese pri 80 metrov dolgi vrvi približno 150 metrov v kosu! Kot druga naveza so plezali trojčki, nato pa midva. Ker smo se na sidriščih čakali se je vse skupaj nekoliko zavleklo, pa še vedno hladneje je začelo postajati. Noge v plezalkah so se morale hočeš nočeš sprijazniti, prstom na rokah pa ni šlo dosti bolje. Meni osebno konglomerat ni ravno dišal, bil pa je super kompakten in ni bilo bojazni, da bi s seboj odnesel kak sestavni del smeri. Smer se je postavila po koncu, razgled, pa postal čudovit. Na približno polovici smeri mraz ni bil več samo še dodatek v programu, ampak je začel prevladovati. Z Ano sva splezala še en raztežaj višje in ugotavljala, da stvar ni več zabavna, če ne čutiš več prstov. Na naslednjem stojišču pa sva se odločila, da se odpoveva vrhu in se spustiva nazaj v dolino. Pri vsakem spuščanje se je vrv spremenila v salado variado (mešano solato) in za nepotrebno kvačkanje sva porabila čisto preveč časa, ampak zeblo pa ni več tako zelo – vsaj nekaj. No, pa prideva do predzadnjega stojišča, potegnem vrv, ta pa se zatakne v limancu zaradi vozla, ki sem ga pozabil razvozlati. Super! Spet sem moral splezati gor, osvoboditi vrv, potem pa je šlo.Vmes se je že zmračilo in pogled v dolino na vso svetlobno onesnaženost je bil prekrasen in kasneje mi je bilo žal, da nisem naredil vsaj ene nočne fotografije. Končno prideva pod vznožje, kjer naju čakajo Maja, Anže in njegov močan glavobol. Vsi trije odmarširajo v dolino, midva pa hitro pospraviva svojo robo z izjemo vrvi, ki zopet obvisi in noče dol. Pa, saj to ne more biti res! Besen sem sam nase, ampak narediti ne morem kaj dosti. Temno je kot v rogu, prvi raztežaj pa ni navrtan in zato res nočem tvegati. In tako Anina vrv na njeno veliko žalost ostane za nama. V avtu smo vsi razen Maje po malem čudni, samo njej dogaja, saj ji je bilo plezanje popolnoma noro in izpolnitev želje, ki jo je gojila že od doma.

Ponedeljek, 5. januar 09

Zadnji plezalni dan, sonce in čevapi

Spet Siurana – zadnji plezalni dan. In najbolj sončen, a za Majo in Anžeta popolnoma neuporaben dan. Anže ima še vedno težave s svojim prstom, medtem, ko so Majo ponoči zaradi včerajšnjega mrazna in neprekrvavitve začeli boleti prsti na nogah. Zjutraj so bili otečeni kot čevapčiči in na plezanje niti pomislila ni. Noge je namakala v vroči vodi, midva z Ano pa sva šla sončnemu dnevu naproti. Na začetku sva imela težave z dostopom, saj nisva našla prehoda na nižjo etažo in sva se zato malo več sprehajala. Moram priznati, da se mi ta dan ni ravno kaj preveč dalo, medtem, ko se je Ani povsem strgalo. Plezala je, kot da to počne zadnjič v življenju in mora zato dano priložnost dodobra izkoristiti. Super vreme je trajalo ves dan in zato so bile fotografije Ane, ki jih je Anže popoldne naredil iz sosednje smeri res super. Pri plezanju na pogled smo jo vsi opazovalci ob vidnem navijanju in perutničkah že videli par metrov nižje, a je dramatično in borbeno premagala detail nekaj metrov pod vrhom in uspela. Take borbe pa res še nisem videl. Respekt!

V našem skromnem domu je Maja dopoldne že dodobra pokidala šaro, tako da po sprejeti odločitvi, da še isti večer popokamo, nismo potrebovali veliko časa za izselitev. Odrinili smo ob 21 h.

Torek, 6. januar 09

Rodna gruda

Vožnja je hitro minevala in Majo smo spet komaj odtrgali od volana. Idealne razmere na cesti so zmotili samo veter v Italiji, sneg v Padski nižini in pa francoska prepotentnost pri plačevanju cestnine. Ob 12 h smo bili že v Logatcu, kjer je mati spet dobila nazaj svojo hči in še pol vreče hrane. Anže je kljub zadnjemu dnevu svoje prepovedi vožnje motornih vozil odpeljal še do Kranja in tvegal še nekaj Evrov kazni, a dobre vile so bile na naši strani. Potovanje se je tako srečno zaključilo.

Ekipa: Anže ,Maja ,Jane in Ana

Napisal: Jane