Maja Vidmar

Italien job

May 5th, 2009 Posted in trip-reports

Vzrok za tokratni plezalni obisk Italije je bila odpoved mastra v Italijanskih Pennah, ki naj bi se ga udeležila Maja. Razmišljala sva kakšna škoda je, da je tekma odpadla in se že takoj naslednji trenutek spomnila na to, da je takšen pogled na stvar precej egoističen. Organizatorjem in seveda mnogim drugim ljudem je, mnogo bolj kot nama, načrte prekrižal močan potres. Kakorkoli že, iz trenutne situacije sva potegnila najboljše in se odločila, da se podava na enotedenski izlet v Ceredo in Arco.

Velika noč, trening na Podnu in nato tri in pol urna vožnja do Verone – v takšnem vrstnem redu so potekale stvari za naju z Majo na velikonočno nedeljo. Potovala sva z eno prostorcem, v katerem sta bila le dva sedeža in ogrooomno prostora. Spanje bi bilo lahko več kot udobno in prijetno, če ne bi izmed vseh spalk v naši kleti vzel najtanjšo, namenjeno plus 15°C! In nato se je čas ustavil… Počela sva vse možne stvari, pa je bil še kar dan. Nikamor se nama ni mudilo…vse je bilo na easy … do 8b. Tam je morala Majčula že mal »stisnt« in pika na i ji je v naslednjih treh dneh zmanjkala do preplezane smeri omenjene težavnostne stopnje, na pogled. To seveda ne pomeni, da z Majo nisva ničesar splezala: Maji sta uspela dva 8a+ na pogled in en 8a meni pa po en 8a in 8a+.

Nad Ceredom sva bila navdušena. Smeri so res super, dostop je prijetno kratek, res pa je tudi, da je vreme »sodelovalo« z nama. Maja si je v dnevnik to sodelovanje zapisala takole: sonček – zajtrk, oblaki – plezanje, sonček – lenarjenje, dež – kufe .

Zadnji dan plezanja v tem plezališču sem se zjutraj zbudil že zelo zgodaj in ker na ovinku, kjer sva spala, še ni bilo sonca, sem avto odpeljal nad vas Ceredo, kjer je sonček že obsijal travnik. Hotel sem si pogret vodo za čaj, ampak ni bilo kuhalnika. Ko sva spala sem ga dal iz avta in ga zjutraj tam tudi pozabil. Na mestu, kjer sva prenočila pa kuhalnika ni bilo več. »Prek… Italijani! V 5 minutah nama spičijo kuhalnik!« sem si mislil. A že čez par ur, ko sva se peljala proti plezališču, sem ugotovil, da sem po krivem obtoževal naše zahodne sosede. Kuhalnik sem iskal na napačnem ovinku…Na tistem, kjer sva dejansko prespala naju je pridno čakal.

Za naslednji dan sva planirala odhod v Arco, zato sva se zvečer zapeljala do Verone na eno pijačo in naprej do Gardalanda, kjer sva prespala. Vreme se je očitno odločilo, da na rest day ne rabiva sonca, ampak dež. Prenočila sva v Zoo kampu in naslednji dan že plezala v Massoneju. Tam pa 40 metrov dolga linija, ki poteka skoraj v celoti po previsu, za konec pa se prevesi v plato, ki je še kar precej težka. To je v bistvu opis mojega predolgo trajajočega projekta, ki sem ga probal že velikokrat in v katerem sem vsaj 4 krat padel v zadnji plati, meter in pol pod vrhom. Pietra murata se imenuje smer in je vsekakor strahvzbujajoča, če jo pogledaš iz vstopa v smer, ki je v bistvu nekaj metrov pod zemljo. Na dan, ki ga opisujem sem se še enkrat prepričal kako je težavnost smeri relativna: pač odvisna od tega, koliko si »našutan«. Posamezni gibi dejansko niso težki in če imaš vzdržljivosti na pretek, potem gotovo drži Majin komentar, da je smer povprečna 8b+, ne lahka in ne težka… Splezala jo je v enem dnevu, poleg tega pa na flash prišla skoraj do zadnje plate – še sreča, ker sva se z Romanom enkrat zafrkavala, da ji, če smer fleša, kupim mopsa!! Potem bi imela že dva…

Še preden sva ta dan odšla plezat sva si v Arcu privoščila kavico. Ob prihodu nazaj naju je na avtu pričakal listek s kaznijo 40 evrov, ker nisva napisala ob kateri uri sva parkirala (2 uri je namreč zastonj). In ker sva preveč iskrena sva bližnjim policisom, stoječim nekaj metrov stran, razlagala, da sva bila v mestu le eno uro in da si kazni ne zasluživa…NAPAKA. Vztrajali so, da morava plačati na mestu. In potem sem jih vprašal, kaj bi bilo, če bi se , z listkom v avtu, enostavno odpeljala. Kljub temu, da mi niso konkretno povedali, da potem pač ne bi bilo nič, sem to brez težv ugotovil in bil jezen nase, da sem se šel z njimi pogovarjat in razlagat stvari!! Nauk te zgodbe: naslednjič odpelji in vrži listek s kaznijo v smeti!

Kratek opis nalslednjega dopoldneva: dolgo spanje, šoping, kufe, sladoled, Massone – sektor Pueblo. Tam pa se je začelo zares. Maja se je po ogrevanju v 7c+ podala v Super maratono (8b). Plezala je odločno, naredila spodnji detajl, splezala čez strehco v srednjem delu smeri, kjer se začne drug težji del in potem… padla! Malo psihiranja, nazaj na mesto kjer je padla in potem do vrha. Spet je zmanjkalo za mišji … Ampak vseeno odličen poskus. Žal zopet brez pike na i. Ko je kasneje še enkrat probala smer, da bi jo preplezala z rdečo piko, ni imela pogojev, da naredi spodnji detajl.

In ko sem nekje na začetku reportaže pisal o sedolevanju vremena z najinimi plani, lahko na tem mestu rečem, da naju je tokrat napotilo v plezalni center King Rock v Verono. Poleg dežja so k temu pripomogli še Itlijanski Frenk (razlaga:srečala sva ga prvi dan v Ceredu, povedal nama je za nov plezalni cnter v Veroni, podoben, če ne kar dvojnik našega FrenkaJ), neznani gospod, ki zaračunava avtocesto (povedal nama je, kje približno je center) in na koncu seveda najin nepogrešljiv Garmin. Center je z eno besedo Zakon. Ogromno plezalnih površin vse težanosti, dober naklon,… Edino smeri mogoče niso bile najbolj posrečene. Kakorkoli že, v njem sva se naplezala in švignila nazaj proti domu.

Na kratko: enotedenski »Italian job« je bil razgiban, uspešen, a brez pike na i, ki jo bova dodala na naslednjem »tripu«.