Španija rock trip
…DO ŠPANIJE…
Ideja za »rocktrip« po Španiji se je rodila čisto spontano. Z Majo sva gledala koledar tekem za leto 2010. Ni nama bil všeč, dokler nisva ugotovila, da pozen začetek svetovnega pokala ponuja možnost za daljši plezalni izlet. In že se je začelo trenirati na polno: plezanje, fitness, plezanje… Vse to z mislimi na Španijo:-) En teden pred planiranim odhodom pa nama je na poti proti Mišji Peči “crknil” Kangoo. Njegovo reševanje sva pustila za večerjo tistega dne in odštopala do plezališča. Maja je “stisnla” Karizmo, reševanje najinega avta pa se je spremenilo v njegovo prodajo… Samo pripravljenosti mojih staršev in sestre (hvala Kinzi!), ki so se odpovedali enemu avtu za tri tedne, se imava zahvaliti za to, da sva se kljub zapletom lahko odpeljala proti Španiji. Pravzaprav sem se odpeljal sam. Maja je namreč par dni pred mano odšla na “službeno dolžnost” – tekmovanje Military world games. Trije vrhovi so pomenili zmago na prvi tekmi v letošnjem letu. Nekaj dni pred zaključno slovesnostjo se je z Jermanom odpeljala do Milana, do kamor smo se proti spancu borili jaz in trije Red Bulli. Ko je izposojen Kangoo z dvema navdušenima potnikoma in ogromno prtljage zapeljal po italijanskih avtocestah se je rocktrip začel.
“reševanje” najinega Kangoo-ja:)
World millitary games
PRVI PLEZALNI DNEVI
Še tako veliko željo po plezanju v skali lako ubije vreme kakršno je bilo ob najinem prihodu v Siurano: rahel dež, megla, mraz in vlaga. Kljub vsemu sva se šla vplezavat v ne nejbolj obiskan sektor Siuranella Nord. Prva smer na tem tripu, ocenjena s 6b+ – ni obetala nič dobrega. Zoprna platka, povsem pretežka za svojo oceno. K sreči so bile vse naslednje bistveno lepše in bolj plezljive. Po neprespani noči in zmrzovanju v skali sva se »zakotalila« v najino prvo prebivališče. V primerjavi s tistim, ki smo ga imeli Strojani decembra 2008 (glej reportažo iz prejšnje Španije) je bilo bistveno boljše. Lesen bungalov je imel ogrevanje, tekočo vodo in prijeten izgled.Tony (šef kampa, ki sva ga spoznala na prejšnjem tripu po Španiji), nama je za dneve s slabim vremenom predlagal plezališče Masriudoms. V najinih kasnejših pogovorih si je prislužilo vzdevek “Ta mokr”. Prvič ko sva ga obiskala je bilo namreč povsem zamočeno, tako da sva splezala samo nekaj lažjih smeri, težje pa pustila za naslednjič. Puhovke so se od naju ločile šele v sektorju Can Piqui Pugui. Kratke in težke smeri z ogromno krimpi, so nama postrgale nekaj kože z blazinic in nama pokazale, da v tem sektorju “ni šale”. Vseeno sva se zapodila tudi v smeri, ocenjene z 8c, vendar kmalu ugotovila, da bi za takšne podvige potrebovala nekoliko več časa.
najin bungalov
plezanje v sektorju Can Piqui Pugui
Zadnji dan pred pavzo je bila zaradi močnega vetra Santa Linya najbolj logična izbira. Mere te jame so tako ogromne, da se je človek ob prihodu v plezališče kar malo ustraši. Bolj je ustrezala meni kot Maji, saj so v večini smerk dolgi gibi po dobrih grifih. Tako se je končal prvi del najinega tripa, ki mu je sledil rest day in praznovanje Velike noči. Še nikoli je nisem v enem letu praznoval 2x. No tokrat mi je uspelo. Malo sem zamešal datume, zato je prišla en teden prezgodaj:-)
Santa Linya
Velika noč prvič:)
PRIVLAČNA SILA SIURANE
Naslednje tri dni sva bila v treh različnih plezališčih. Takoj po pavzi sva zagrizla v klanec proti Montsantu. Smeri po samih luknjicah so res nekaj posebnega, če pa se k temu doda še previs, potem so “navite roke” zagotovljene. Enako velja za “Ta mokr” plezališče, ki pa ob najinem drugem obisku na srečo ni obdržal svojega slovesa. V prvi 8a me je tako “navil”, da sem bil uporaben samo še kot “belay slave” od Maje, ki je razpoloženo šibala po 8a – jih in 8a – plusih. Dostop do tega plezališča je pogojen z “off road” sposobnostmi vašega avtomobila. Ko sva se jami bližala prvič sem v skrbeh za izposojenega Kangooja parkiral zelo hitro, medtem ko je v drugo moja previdnost splahnela in dostop se je skrajšal na vsega 5 minut.
Masriudoms oziroma “Ta mokr” plezališče
Montsant
Še nekoliko krajši pa je bil do sektorja L’Olla in El Pati v Siurani, kjer sva plezala zadnji dan pred pavzo. Ogrevalne smeri so bile pravo nasprotje tistim izpred zadnjih dveh dni- kratke in jedrnate. Po neuspelem poskusu v 8a+ na pogled se je Maja podala v Kalea Borroko. Smer je ocenjena z 8b+, bolj kot ta podatek pa izstopa linija smeri, ki je res nora. Maja ni uspela na pogled, bila pa je prepričana, da jo lahko spleza v naslednjem poskusu. Ta se še isti dan zaradi “okupacije” smeri s strani Čehov ni realiziral, zato sva se prestavila pod smer 2×30, ocenjeno z 8c. Maja je ob navdušenju nad nenormalno količino krimpov ugotovila, da jo je sposobna preplezati precej na hitro …in še eno noč naju Siurana ni izpustila iz svoje bližine…:-)
Siurana
Zaradi zasedenosti bungalova sva zapustila najin prijeten domek in začela”klošariti”. 2 seconds Quechua tent je bil manjših dimenzij od najinega prejšnjega prebivališča, brez ogrevanja, tekoča voda pa je bila na voljo le na zunanji strani šotora ob slabem vremenu. Slednje je poskrbelo za to, da sem prvo noč spoznal vse slabosti spanja na prostem. Zaradi trde podlage nisva zabila klinov, kar je samo še poslabšalo situacijo ob zares močnem vetru. Po neprespani noči, ko sem najin novi domek preimenoval v kavni mlinček, sva ugotovila, da je veter premočen za plezanje v sektorju El Pati. Kljub dvem smerem, ki jih je Maja nameravala preplezati ta dan, sva se zato odpeljati naprej. V Siurani sva tako pustila dva odprta projekta, večino kože iz Majinih blazinic, sam pa sem tam pustil tudi del sebe…s tem mislim na svoje lase, ki sem jih izgubil ob pogledu na Siurano – priporočam:-)
klošarjenje:)
frizer s pogledom na Siurano
OLIANA
Lutanje po španskih mestih zna biti prava preizkušnja potrpežljivosti. To zagotovo velja za Lleido, v kateri sva uporabila vse svoje skromno znanje španskega jezika, da sva prišla do Carefourja. Enako naporno je bilo iskanje poti do plezališča v Oliani. Nobena izmed cest ni pripeljala do skal, ki sva jih videla že od daleč. Na koncu se je izkazalo, da je bil najin prvi poskus pravilen, samo malo dlje po cesti bi se morala peljati. Vse pa je bilo v trenutku pozabljeno, ko sva prišla v plezališče in z odprtimi usti navdušeno opazovala smeri. Po mojem mnenju eno izmed najboljših plezališč v Španiji.
zajtrk pred Oliano
V naslednjih treh dneh sva se pridružila »lokalcem«, ki so se izkazali za zelo zanimive. Ker nisva imela vodnička, nama ga je narisal Dani Andrada, ki je avtor številnih smeri. V probavanju najtežjih sva opazovala Dava Grahama, ki je s svojo pojavo in zgovornostjo prava faca. Pri »klošarjenju« v bližini plezališča sva spoznala tri Švede.
Čakanje na senco v družbi Švedov
Bili so prijetna družba med najinim plezanjem v Oliani. Seveda pa so tudi lokalci z zanimanjem opazovali Majo pri njenem plezanju. V mislih imam predvsem smer Fish eye (8c), ki je dolga okrog 50 metrov in je pravi test vzdržljivsti. Par metrov pod vrhom smeri je lažji bolder, seveda pa besedica lažji ne predpostavlja »navitih« rok, ki na tem delu marsikoga pustijo na cedilu. Po naključju je bil v času najinega plezanja v Oliani prisoten tudi snemalec novega plezalnega filma, tako da se bo del opisanega vzpona verjetno dal videti na ekranu.
Anže pod smerjo Fish eye v Oliani
Tale kuža je nadomeščal Roxy:)
Na takem tripu si je včasih težko priznati, da rabiš pavzo. Vse okoliščine ti govroijo da počivaj, ti pa trmasto vztrajaš z »glavo skozi zid«. Zadnji dan plezanja pred pavzo sem se močno urezal v prst, tako da je kri kar lila na okoli. Maji je vse večje preglavice delala »špranja« na blazinici kazalca, ki je ob vsakem krimpanju na novo počila. V zelo mrzlem vremenu se je končno odločila, da tako ne gre naprej in zaključila s plezanjem za tisti dan. Sam sem vztrajal dokler se mi ni vreznina med krimpanjem odprla, tako da je bilo spet polno krvi. In sva dojela – rabiva »pavzo«. Zakaj v narekovajih? Zato ker po nobenem plezalnem dnevu nisem bil tako uničen kot po enem dnevu šopinga v Andori 
pavza, pavza….
HUMILDES PA CASA
Zaradi slabih izkušenj z mrazom sva bila po pavzi v plezališču že zelo zgodaj. Dan je bil res vroč in soparen. Maja se je ogrela v znani 7b in ugotovila, da jo nekam čudno navija. Imela je plan probati kakšno 8b na pogled, pa se ji jo je zdelo kar malo škoda, zato se je odločila za smer Humildes pa casa (8b+), ki bi jo seveda probala »sajtat«, bolj verjetno pa splezala v parih poskusih. Maja je pred vstopom v smer še nekaj razmišljala o varianti 8a+, pa sem jo vseeno prepričal, da je probala »ta težko«. In jo je šla… Že v prvem lažjem delu je imela nekaj težav, potem se je pred začetkom dolgega kapnika spočila in nato začela s plezanjem težjega dela smeri. Precej na hitro jo je navilo, kar je bilo po eni strani v redu, saj ni bilo časa za neodločnost. Iz giba v gib se je borila, haklala pete, kolena, stresala navite roke in nekako prifajtala do boljšega grifa. Spet so vsi v plezališču ugotovili, da se nekaj dogaja: Dave je z mano začel navijati, ker je smer poznal in vedel, da je Maja že preplezala težji del in da je treba samo še zdržati, kamera je tako kot v Fish Eyu začela snemati Majino borbo s kapnikom in čez nekaj minut je bil vrh smeri vpet, Maja pa totalno izmozgana in vesela.
Zvečer pa novico na internet, šampanček in dober občutek za naprej…V nadaljevanju zgodbe o Oliani pa slikanje in moja prva preplezana smer z oceno 8c v Španiji (Fish eye). Slednja je verjetno pripomogla k temu, da nama je plezališče obema ostalo v res lepem spominu, ko sva se vračala nazaj v Siurano.
SIURANA DRUGIČ
Če bi me kdo vprašal, kateri je bil najbolje uporabljen denar na celem tripu, potem bi mu odgovoril: »2 evra za tuš«. Tako samoumevna stvar doma, pa tak privilegij med potikanjem po Španiji. Maja si je pred »fotoshutingom« privoščila celo frizerja, ampak ta je bil malo dražji:). Nato pa nazaj v Siurano, kjer so naju čakale naštudirane smeri. Prvi dan je Maja opravila kar z obema: Kalea Borroka (8b+) in 2×30 (8c). Potem se je vreme po dolgem času pokvarilo. Vzela sva si dan pavze in nato odšla v previsen Margalef. Vremenska napoved pa še vedno ni obetala nič dobrega, zato sva se na hitro odločila, da predčasno zapustiva Španijo. Kljub temu je bil to najin najdaljši in lahko rečem tudi najuspešnejši »rocktrip« do zdaj.
PS: Mi je malo nerodno, ampak moram priznati, da je od Barcelone do Kranja vozila Maja! Sam sem spal, jo na vsake toliko časa vprašal če peljem jaz in nato vesel pričakovanega odgovora, da bo nadaljevala ona, zaspal nazaj…
