Maja Vidmar

Španija rock trip

…DO ŠPANIJE…

Ideja za »rocktrip« po Španiji se je rodila čisto spontano. Z Majo sva gledala koledar tekem za leto 2010. Ni nama bil všeč, dokler nisva ugotovila, da pozen začetek svetovnega pokala ponuja možnost za daljši plezalni izlet. In že se je začelo trenirati na polno: plezanje, fitness, plezanje… Vse to z mislimi na Španijo:-) En teden pred planiranim odhodom pa nama je na poti proti Mišji Peči “crknil” Kangoo. Njegovo reševanje sva pustila za večerjo tistega dne in odštopala do plezališča. Maja je “stisnla” Karizmo, reševanje najinega avta pa se je spremenilo v njegovo prodajo… Samo pripravljenosti mojih staršev in sestre (hvala Kinzi!), ki so se odpovedali enemu avtu za tri tedne, se imava zahvaliti za to, da sva se kljub zapletom lahko odpeljala proti Španiji. Pravzaprav sem se odpeljal sam. Maja je namreč par dni pred mano odšla na “službeno dolžnost” – tekmovanje Military world games. Trije vrhovi so pomenili zmago na prvi tekmi v letošnjem letu. Nekaj dni pred zaključno slovesnostjo se je z Jermanom odpeljala do Milana, do kamor smo se proti spancu borili jaz in trije Red Bulli. Ko je izposojen Kangoo z dvema navdušenima potnikoma in ogromno prtljage zapeljal po italijanskih avtocestah se je rocktrip začel.

“reševanje” najinega Kangoo-ja:)

World millitary games

PRVI PLEZALNI DNEVI

Še tako veliko željo po plezanju v skali lako ubije vreme kakršno je bilo ob najinem prihodu v Siurano: rahel dež, megla, mraz in vlaga. Kljub vsemu sva se šla vplezavat v ne nejbolj obiskan sektor Siuranella Nord. Prva smer na  tem tripu, ocenjena s 6b+ – ni obetala nič dobrega. Zoprna platka, povsem pretežka za svojo oceno. K sreči so bile vse naslednje bistveno lepše in bolj plezljive. Po neprespani noči in zmrzovanju v skali sva se »zakotalila« v najino prvo prebivališče. V primerjavi s tistim, ki smo ga imeli Strojani decembra 2008 (glej reportažo iz prejšnje Španije) je bilo bistveno boljše. Lesen bungalov je imel ogrevanje, tekočo vodo in prijeten izgled.Tony (šef kampa, ki sva ga spoznala na prejšnjem tripu po Španiji), nama je za dneve s slabim vremenom predlagal plezališče Masriudoms. V najinih kasnejših pogovorih si je prislužilo vzdevek “Ta mokr”. Prvič ko sva ga obiskala je bilo namreč povsem zamočeno, tako da sva splezala samo nekaj lažjih smeri, težje pa pustila za naslednjič. Puhovke so se od naju ločile šele v sektorju Can Piqui Pugui. Kratke in težke smeri z ogromno krimpi, so nama postrgale nekaj kože z blazinic in nama pokazale, da v tem sektorju “ni šale”. Vseeno sva se zapodila tudi v smeri, ocenjene z 8c, vendar kmalu ugotovila, da bi za takšne podvige potrebovala nekoliko več časa.

najin bungalov

plezanje v sektorju Can Piqui Pugui

Zadnji dan pred pavzo je bila zaradi močnega vetra Santa Linya najbolj logična izbira. Mere te jame so tako ogromne, da se je človek ob prihodu v plezališče kar malo ustraši. Bolj je ustrezala meni kot Maji, saj so v večini smerk dolgi gibi po dobrih grifih. Tako se je končal prvi del najinega tripa, ki mu je sledil rest day in praznovanje Velike noči. Še nikoli je nisem v enem letu praznoval 2x. No tokrat mi je uspelo. Malo sem zamešal datume, zato je prišla en teden prezgodaj:-)

Santa Linya

Velika noč prvič:)

PRIVLAČNA SILA SIURANE

Naslednje tri dni sva bila v treh različnih plezališčih. Takoj po pavzi sva zagrizla v klanec proti Montsantu. Smeri po samih luknjicah so res nekaj posebnega, če pa se k temu doda še previs, potem so “navite roke” zagotovljene. Enako velja za “Ta mokr” plezališče, ki pa ob najinem drugem obisku na srečo ni obdržal svojega slovesa. V prvi 8a me je tako “navil”, da sem bil uporaben samo še kot “belay slave” od Maje, ki je razpoloženo šibala po 8a – jih in 8a – plusih. Dostop do tega plezališča je pogojen z “off road” sposobnostmi vašega avtomobila. Ko sva se jami bližala prvič sem v skrbeh za izposojenega Kangooja parkiral zelo hitro, medtem ko je v drugo moja previdnost splahnela in dostop se je skrajšal na vsega 5 minut.

Masriudoms oziroma “Ta mokr” plezališče

Montsant

Še nekoliko krajši pa je bil do sektorja L’Olla in El Pati v Siurani, kjer sva plezala zadnji dan pred pavzo. Ogrevalne smeri so bile pravo nasprotje tistim izpred zadnjih dveh dni- kratke in jedrnate. Po neuspelem poskusu v 8a+ na pogled se je Maja podala v Kalea Borroko. Smer je ocenjena z 8b+, bolj kot ta podatek pa izstopa linija smeri, ki je res nora. Maja ni uspela na pogled, bila pa je prepričana, da jo lahko spleza v naslednjem poskusu. Ta se še isti dan zaradi “okupacije” smeri s strani Čehov ni realiziral, zato sva se prestavila pod smer 2×30, ocenjeno z 8c. Maja je ob navdušenju nad nenormalno količino krimpov ugotovila, da jo je sposobna preplezati precej na hitro …in še eno noč naju Siurana ni izpustila iz svoje bližine…:-)

Siurana

Zaradi zasedenosti bungalova sva zapustila najin prijeten domek in začela”klošariti”. 2 seconds Quechua tent je bil manjših dimenzij od najinega prejšnjega prebivališča, brez ogrevanja, tekoča voda pa je bila na voljo le na zunanji strani šotora ob slabem vremenu. Slednje je poskrbelo za to, da sem prvo noč spoznal vse slabosti spanja na prostem. Zaradi trde podlage nisva zabila klinov, kar je samo še poslabšalo situacijo ob zares močnem vetru. Po neprespani noči, ko sem najin novi domek preimenoval v kavni mlinček, sva ugotovila, da je veter premočen za plezanje v sektorju El Pati. Kljub dvem smerem, ki jih je Maja nameravala preplezati ta dan, sva se zato odpeljati naprej. V Siurani sva tako pustila dva odprta projekta, večino kože iz Majinih blazinic, sam pa sem tam pustil tudi del sebe…s tem mislim na svoje lase, ki sem jih izgubil ob pogledu na Siurano – priporočam:-)

klošarjenje:)

frizer s pogledom na Siurano

OLIANA

Lutanje po španskih mestih zna biti prava preizkušnja potrpežljivosti. To zagotovo velja za Lleido, v kateri sva uporabila vse svoje skromno znanje španskega jezika, da sva prišla do Carefourja. Enako naporno je bilo iskanje poti do plezališča v Oliani. Nobena izmed cest ni pripeljala do skal, ki sva jih videla že od daleč. Na koncu se je izkazalo, da je bil najin prvi poskus pravilen, samo malo dlje po cesti bi se morala peljati. Vse pa je bilo v trenutku pozabljeno, ko sva prišla v plezališče in z odprtimi usti navdušeno opazovala smeri. Po mojem mnenju eno izmed najboljših plezališč v Španiji.

zajtrk pred Oliano

V naslednjih treh dneh sva se pridružila »lokalcem«, ki so se izkazali za zelo zanimive. Ker nisva imela vodnička, nama ga je narisal Dani Andrada, ki je avtor številnih smeri. V probavanju najtežjih sva opazovala Dava Grahama, ki je s svojo pojavo in zgovornostjo prava faca. Pri »klošarjenju« v bližini plezališča sva spoznala tri Švede.

Čakanje na senco v družbi Švedov

Bili so prijetna družba med najinim plezanjem v Oliani. Seveda pa so tudi lokalci z zanimanjem opazovali Majo pri njenem plezanju. V mislih imam predvsem smer Fish eye (8c), ki je dolga okrog 50 metrov in je pravi test vzdržljivsti. Par metrov pod vrhom smeri je lažji bolder, seveda pa besedica lažji ne predpostavlja »navitih« rok, ki na tem delu marsikoga pustijo na cedilu. Po naključju je bil v času najinega plezanja v Oliani prisoten tudi snemalec novega plezalnega filma, tako da se bo del opisanega vzpona verjetno dal videti na ekranu.

Anže pod smerjo Fish eye v Oliani

Tale kuža je nadomeščal Roxy:)

Na takem tripu si je včasih težko priznati, da rabiš pavzo. Vse okoliščine ti govroijo da počivaj, ti pa trmasto vztrajaš z »glavo skozi zid«. Zadnji dan plezanja pred pavzo sem se močno urezal v prst, tako da je kri kar lila na okoli. Maji je vse večje preglavice delala »špranja« na blazinici kazalca, ki je ob vsakem krimpanju na novo počila. V zelo mrzlem vremenu se je končno odločila, da tako ne gre naprej in zaključila s plezanjem za tisti dan. Sam sem vztrajal dokler se mi ni vreznina med krimpanjem odprla, tako da je bilo spet polno krvi. In sva dojela – rabiva »pavzo«. Zakaj v narekovajih? Zato ker po nobenem plezalnem dnevu nisem bil tako uničen kot po enem dnevu šopinga v Andori

pavza, pavza….

HUMILDES PA CASA

Zaradi slabih izkušenj z mrazom sva bila po pavzi v plezališču že zelo zgodaj. Dan je bil res vroč in soparen. Maja se je ogrela v znani 7b in ugotovila, da jo nekam čudno navija. Imela je plan probati kakšno 8b na pogled, pa se ji jo je zdelo kar malo škoda, zato se je odločila za smer Humildes pa casa (8b+), ki bi jo seveda probala »sajtat«, bolj verjetno pa splezala v parih poskusih. Maja je pred vstopom v smer še nekaj razmišljala o varianti 8a+, pa sem jo vseeno prepričal, da je probala »ta težko«. In jo je šla… Že v prvem lažjem delu je imela nekaj težav, potem se je pred začetkom dolgega kapnika spočila in nato začela s plezanjem težjega dela smeri. Precej na hitro jo je navilo, kar je bilo po eni strani v redu, saj ni bilo časa za neodločnost. Iz giba v gib se je borila, haklala pete, kolena, stresala navite roke in nekako prifajtala do boljšega grifa. Spet so vsi v plezališču ugotovili, da se nekaj dogaja: Dave je z mano začel navijati, ker je smer poznal in vedel, da je Maja že preplezala težji del in da je treba samo še zdržati, kamera je tako kot v Fish Eyu začela snemati Majino borbo s kapnikom in čez nekaj minut je bil vrh smeri vpet, Maja pa totalno izmozgana in vesela.

Zvečer pa novico na internet, šampanček in dober občutek za naprej…V nadaljevanju zgodbe o Oliani pa slikanje in moja prva preplezana smer z oceno 8c v Španiji (Fish eye). Slednja je verjetno pripomogla k temu, da nama je plezališče obema ostalo v res lepem spominu, ko sva se vračala nazaj v Siurano.

SIURANA DRUGIČ

Če bi me kdo vprašal, kateri je bil najbolje uporabljen denar na celem tripu, potem bi mu odgovoril: »2 evra za tuš«. Tako samoumevna stvar doma, pa tak privilegij med potikanjem po Španiji. Maja si je pred »fotoshutingom« privoščila celo frizerja, ampak ta je bil malo dražji:). Nato pa nazaj v Siurano, kjer so naju čakale naštudirane smeri. Prvi dan je Maja opravila kar z obema: Kalea Borroka (8b+) in 2×30 (8c). Potem se je vreme po dolgem času pokvarilo. Vzela sva si dan pavze in nato odšla v previsen Margalef. Vremenska napoved pa še vedno ni obetala nič dobrega, zato sva se na hitro odločila, da predčasno zapustiva Španijo. Kljub temu je bil to najin najdaljši in lahko rečem tudi najuspešnejši »rocktrip« do zdaj.

PS: Mi je malo nerodno, ampak moram priznati, da je od Barcelone do Kranja vozila Maja! Sam sem spal, jo na vsake toliko časa vprašal če peljem jaz in nato vesel pričakovanega odgovora, da bo nadaljevala ona, zaspal nazaj…



Italien job

Vzrok za tokratni plezalni obisk Italije je bila odpoved mastra v Italijanskih Pennah, ki naj bi se ga udeležila Maja. Razmišljala sva kakšna škoda je, da je tekma odpadla in se že takoj naslednji trenutek spomnila na to, da je takšen pogled na stvar precej egoističen. Organizatorjem in seveda mnogim drugim ljudem je, mnogo bolj kot nama, načrte prekrižal močan potres. Kakorkoli že, iz trenutne situacije sva potegnila najboljše in se odločila, da se podava na enotedenski izlet v Ceredo in Arco.

Velika noč, trening na Podnu in nato tri in pol urna vožnja do Verone – v takšnem vrstnem redu so potekale stvari za naju z Majo na velikonočno nedeljo. Potovala sva z eno prostorcem, v katerem sta bila le dva sedeža in ogrooomno prostora. Spanje bi bilo lahko več kot udobno in prijetno, če ne bi izmed vseh spalk v naši kleti vzel najtanjšo, namenjeno plus 15°C! In nato se je čas ustavil… Počela sva vse možne stvari, pa je bil še kar dan. Nikamor se nama ni mudilo…vse je bilo na easy … do 8b. Tam je morala Majčula že mal »stisnt« in pika na i ji je v naslednjih treh dneh zmanjkala do preplezane smeri omenjene težavnostne stopnje, na pogled. To seveda ne pomeni, da z Majo nisva ničesar splezala: Maji sta uspela dva 8a+ na pogled in en 8a meni pa po en 8a in 8a+.

Nad Ceredom sva bila navdušena. Smeri so res super, dostop je prijetno kratek, res pa je tudi, da je vreme »sodelovalo« z nama. Maja si je v dnevnik to sodelovanje zapisala takole: sonček – zajtrk, oblaki – plezanje, sonček – lenarjenje, dež – kufe .

Zadnji dan plezanja v tem plezališču sem se zjutraj zbudil že zelo zgodaj in ker na ovinku, kjer sva spala, še ni bilo sonca, sem avto odpeljal nad vas Ceredo, kjer je sonček že obsijal travnik. Hotel sem si pogret vodo za čaj, ampak ni bilo kuhalnika. Ko sva spala sem ga dal iz avta in ga zjutraj tam tudi pozabil. Na mestu, kjer sva prenočila pa kuhalnika ni bilo več. »Prek… Italijani! V 5 minutah nama spičijo kuhalnik!« sem si mislil. A že čez par ur, ko sva se peljala proti plezališču, sem ugotovil, da sem po krivem obtoževal naše zahodne sosede. Kuhalnik sem iskal na napačnem ovinku…Na tistem, kjer sva dejansko prespala naju je pridno čakal.

Za naslednji dan sva planirala odhod v Arco, zato sva se zvečer zapeljala do Verone na eno pijačo in naprej do Gardalanda, kjer sva prespala. Vreme se je očitno odločilo, da na rest day ne rabiva sonca, ampak dež. Prenočila sva v Zoo kampu in naslednji dan že plezala v Massoneju. Tam pa 40 metrov dolga linija, ki poteka skoraj v celoti po previsu, za konec pa se prevesi v plato, ki je še kar precej težka. To je v bistvu opis mojega predolgo trajajočega projekta, ki sem ga probal že velikokrat in v katerem sem vsaj 4 krat padel v zadnji plati, meter in pol pod vrhom. Pietra murata se imenuje smer in je vsekakor strahvzbujajoča, če jo pogledaš iz vstopa v smer, ki je v bistvu nekaj metrov pod zemljo. Na dan, ki ga opisujem sem se še enkrat prepričal kako je težavnost smeri relativna: pač odvisna od tega, koliko si »našutan«. Posamezni gibi dejansko niso težki in če imaš vzdržljivosti na pretek, potem gotovo drži Majin komentar, da je smer povprečna 8b+, ne lahka in ne težka… Splezala jo je v enem dnevu, poleg tega pa na flash prišla skoraj do zadnje plate – še sreča, ker sva se z Romanom enkrat zafrkavala, da ji, če smer fleša, kupim mopsa!! Potem bi imela že dva…

Še preden sva ta dan odšla plezat sva si v Arcu privoščila kavico. Ob prihodu nazaj naju je na avtu pričakal listek s kaznijo 40 evrov, ker nisva napisala ob kateri uri sva parkirala (2 uri je namreč zastonj). In ker sva preveč iskrena sva bližnjim policisom, stoječim nekaj metrov stran, razlagala, da sva bila v mestu le eno uro in da si kazni ne zasluživa…NAPAKA. Vztrajali so, da morava plačati na mestu. In potem sem jih vprašal, kaj bi bilo, če bi se , z listkom v avtu, enostavno odpeljala. Kljub temu, da mi niso konkretno povedali, da potem pač ne bi bilo nič, sem to brez težv ugotovil in bil jezen nase, da sem se šel z njimi pogovarjat in razlagat stvari!! Nauk te zgodbe: naslednjič odpelji in vrži listek s kaznijo v smeti!

Kratek opis nalslednjega dopoldneva: dolgo spanje, šoping, kufe, sladoled, Massone – sektor Pueblo. Tam pa se je začelo zares. Maja se je po ogrevanju v 7c+ podala v Super maratono (8b). Plezala je odločno, naredila spodnji detajl, splezala čez strehco v srednjem delu smeri, kjer se začne drug težji del in potem… padla! Malo psihiranja, nazaj na mesto kjer je padla in potem do vrha. Spet je zmanjkalo za mišji … Ampak vseeno odličen poskus. Žal zopet brez pike na i. Ko je kasneje še enkrat probala smer, da bi jo preplezala z rdečo piko, ni imela pogojev, da naredi spodnji detajl.

In ko sem nekje na začetku reportaže pisal o sedolevanju vremena z najinimi plani, lahko na tem mestu rečem, da naju je tokrat napotilo v plezalni center King Rock v Verono. Poleg dežja so k temu pripomogli še Itlijanski Frenk (razlaga:srečala sva ga prvi dan v Ceredu, povedal nama je za nov plezalni cnter v Veroni, podoben, če ne kar dvojnik našega FrenkaJ), neznani gospod, ki zaračunava avtocesto (povedal nama je, kje približno je center) in na koncu seveda najin nepogrešljiv Garmin. Center je z eno besedo Zakon. Ogromno plezalnih površin vse težanosti, dober naklon,… Edino smeri mogoče niso bile najbolj posrečene. Kakorkoli že, v njem sva se naplezala in švignila nazaj proti domu.

Na kratko: enotedenski »Italian job« je bil razgiban, uspešen, a brez pike na i, ki jo bova dodala na naslednjem »tripu«.

Španija

Četrtek, 25. december 08

Groba kršitev družinske tradicije + dolgoročno ter skrbno načrtovana poroka Bečanov = same buče

Sami sebi nismo verjeli, da res štartamo za Španijo, ko smo v nehumanem vremenu, točno ob 16. uri v Škofji Loki avto obremenili še z zadnjim gorenjskim nahrbtnikom in odrinili proti Logatcu, kjer nas je čakala Ana, na poti pa smo se poslovili še od žalostne Roxy. Če smo na Gorenjskem že mislili, da je avto obložen, je mama Ogrinc dokazala, da je prostora dovolj še za kakšno bučo, ki jo je, vsem nam v začudenje, samoumevno zatlačila v Kangoojev prtljažnik. Kasneje smo izvedeli, da le-ta ni namenjena rezbarjenju v prostem času, ampak kratko malo nadomešča makarone in krompir – skratka hrano. Ker je bila pot dolga, je Ana lahko izdatno potešila našo lakoto po spoznavanju ektravagantnih prehranjevalnih navad – a samo od tega še nismo postali siti. Dokler med vožnjo še nismo zapadli v zombijevski delirij, smo še vztrajali na višjem miselnem nivoju ter se pogovarjali o tem, če dejansko obstajajo »dobri ljudje«. Iz te debate se je rodila interna fora, ki nas je spremljala še vse potovanje.

Petek, 26. december 08

O-O

Nekje na pregibu med četrtkom in petkom smo zahvaljujoč se Garminu Majine stare mame (!) ustavili pri mojem kolegu v Italiji in pokofetkali, zapeljali na napačno avtocesto, plačali 0 € cestnine, obnavljali znanje španščine, opazovali raznovrstne vremenske pojave ter se po 22 urah zmerno do pretežnega vegetiranja pripeljali v Alquézar – idilično turistično hribovsko mestece. Idilično? Mogoče poleti, pozimi pa turistični delavci zaklenejo informacijsko pisarno in napišejo, da se uradne ure začnejo ob 16h – ja, ob 16h čez tri mesece. Ti tega seveda ne veš in jih zato čakaš. Naše brezplodno čakanje popestri še obisk mrzle kavarne, kjer ti prijazna natakarica, ki je en meter oddaljena od tvoje mize, pove, da strežejo samo pri pultu, dalje pa dobrodošlico zabeli še močno sneženje, ki nas prežene v avto ter globoko razmišljanje: ostati ali ne ostati, to je zdaj vprašanje. Ko se odločimo ZA, pride na vrsto iskanje refugia ter maratonsko špansko (85%) – angleško (10%) dogovarjanje z lastnikom. 5% je šlo na račun slovenskih kletvic blažje oblike. Ko pristanemo na polno ceno, olajšano začnemo s praznenjem avtomobila. Pri plinskem kuhalniku pa se iznenada začnejo O-O-ji. Lastnik: »Dormir, o cocinar o escalar«, mi pa: »dormir y cocinar y escalar.« Spet seveda obvelja njegova in zato vso prtljago ponovno zaupamo kangooju, stric O-O pa nas napoti drugam. Hvala bogu, saj pridemo iz dežja pod jasno nebo: cena je nižja, lahko kuhamo, predvsem pa imamo celo hišo zase! Luxus pur, saj je toplo in zato se gremo Activity. Z Anžetom izjemoma ne zmagava in zato opravljava tlako iz pomivanja posode.

Sobota, 27. december 08

Kazen za predolge prste

»Zaradi Maje« šli plezati šele ob 12h. Pri zgovorni gospe, ki jo je Anže krstil za »habladoro«, plačali še za eno noč ter izpopolnjevali svoje borno znanje španščine, skopirali vodniček ter se znašli pod steno. Logična posledica včerajšnjega vremena je bilo »nohtanje« in boleči prsti, a vmes nas je po nekaj začetnih dežnih kapljah razveselilo sonce in pričakovanja so bila večkrat presežena. Vse do trenutka, ko je Anže ob sunkovitem gibu poškodoval prst, kar ga je ohromilo in prikrajšalo za nadaljnje plezanje. Ta dogodek je rezultiral vsaj eno dobro posledico: postal je Majin belay-slave.

Zaradi ohranjanja eksistenčnega minimuma smo se po novi cesti odpravili v Barbastro, kjer nam je veliko nakupovalno središče prijazno odstopilo kar nekaj živil. Za razliko od nas je bila Ana popolnoma neodvisna, saj je razpolagala z vojnimi zalogami iz lastne vreče, ki je hranila dovolj dobrot za več kot 14 dni obleganja. Po vrnitvi pa zabavni program z naseljenci otoka Katan. Ana je podlegla spancu, Anže španščini, z Majo pa sva poskusila narediti kakšno dobro fotko, a uspeh je, bolj kot ne, ostal v obliki želja.

Nedelja, 28. december 08

Via ferrata

Budilka prekine najbolj plodno jutranje spanje in nas spodi v plezališče. Tokrat gremo vsak po svoje: Maja in Anže v sektor Cuevas (votline), kjer smeri niso bile ustvarjene po Majinem okusu, saj so bile razdalje med oprimki dolge, vmes pa ničesar. Zato sta se čez nekaj časa odpavila na lov za nama, ampak kmalu sta se zataknila pri sektorju z lepimi dolgimi smermi. Medtem sva z Ano iskala najin sektor. Da sva prispela do smeri se je bilo potrebno spustiti do reke, jo prečkati čez balvane in se povzpeti del poti s pomočjo napeljane vrvi, del pa po ferati, ki se je začela s previsom. Odkrito povedano, nisem pričakoval takšnega ogrevanja. A kmalu sva ugotovila, da naju je Anže poslal v napačen sektor (ker zgodovine tokrat ne piše Anže, je ta dolgo prikrivana resnica vendarle prišla na dan), saj se smeri na papirju niso ujemale s tistimi v skali. Po parih smereh sva se odločila popokati šila in kopita. Ravno prav, saj na drugi strani zagledava Anžeta, ki naju je šel iskati. Res sva se preselila k njima in situacija je bila boljša. Lahke smeri zame in dolge težje, za Ano, pa še družbo smo imeli, kar ni bilo samoumevno. Po plezanju pa so našo pozornost pritegnile »cvetoče« agave. Posledica včerajšnjega obiska v trgovini pa je bila izdatna večerja za moški del četvorice (s pravo solato in ribjimi fileji).

Ponedeljek, 29. december 08

Jedrski reaktor? – Ne! – Obešalnik za kikle? – Ne! – Radiator? – Ne! – Letalonosilka? – Jaaaaaaaaa!

Današnja destinacija je bil Riglos, saj naj bi v teh dneh splezali vsaj kakšno večraztežajno smer. Ker je Ana imela takoj po prihodu domov izpit, je tokrat ostala doma z izgovorom, da se bo učila. Nasedel ji seveda ni nihče. Ostali smo najprej šli podaljšati apartma še za eno noč k naši habladori, kjer smo se zagovorili, nato pa velikim stenam naproti. Vztrajen in konstantno močan dež nas je ustavil že v Huesci, kjer smo pred nekaj leti kupili kitaro, videli pa smo tudi areno za bikoborbe in cerkev, kjer smo v preteklosti spontano pomagali postavljati klopi. Z dežja smo pobegnili na kavo v poln lokal z ogromnim točilnim pultom, pravo svinjarijo po tleh in res prijazno natakarico, ki je celo vedela, kje je Slovenija. Spet v Barbastru na hitro v trgovino, nato pa domov. Po obilnem kosilu sta prispela še ‘umirjena’ zakonca Bečan, ki sta vsekakor hudo poživila sceno v naši kočici, mi, slučajno navzoči, pa smo dobili par dobrih zgledov iz zakonskega življenja. Zvečer se je začelo zares, saj je Maja skuhala vino, kar je predvsem na njej pustilo vidne posledice. Ker se je v svojem stanju očitno počutila nekoliko osamljeno, je k zvračanju vrčkov motivirala še vse ostale. Njen najpogostejši stavek je bil tako: »Jane nič ne pije!« kar pa seveda spet ni res, saj mi je v vino dolivala vodko in zato gladina sploh ni upadla. Igrali smo activity – fantje proti puncam. Tokrat se dekletom taktika od prejšnjič ni obnesla, zato se je pokal selil v druge roke. Prišla je habladora, da malo pokida našo svinjarijo, vidi Bečana (ki sta se švercala) in na mah smo izgubili pri njej vse težko prigovorjene točke. Seveda je mislila, da nas je šest že ves čas. Na tem mestu je Bečan uporabil taktiko protislovnega prepričevanja, saj ji je v isti povedi razlagal, da gresta z Anjo takoj po tej igri nazaj v Lleido in da je že veliko spil in zato ne bi rad vozil. No, govoričenje ni prineslo drugega sadu kot smeh in pa nekaj denarja v habladorin žep. Po tem ekscesu nam je Anja razkrila najbolj temačne dele svojega zgodnjega otroštva in priznala sovražno naravnanost do ostalih otrok v peskovniku ter v vrtcu, kar jo je tudi stalo njenega mesta v tem predšolskem zavodu. V nadaljevanju zgodbe je še deložilara psa ter ga prikrajšala za kosilo.

Torek, 30. december 08

400 km za rojstni dan

Majin rojstni dan se je začel že zelo zgodaj, saj smo se ob 9h odpeljali z vso svojo robo. Riglos, drugi poskus. Po 1,5-urni vožnji smo bili spet razočarani, morala je bila na stopnji »zero and falling«, saj je bilo vse mokro, steno pa se je z veliko domišljije morda celo dalo prepoznati v megli. Ko smo izvedeli, da v vasi ne bomo prišli do spleta, ki bi nas podučil o prihajajočih vremenskih pojavih, smo zopet odslalomirali po vseh ovinkih v dolino, kjer nam je prijazen gospod na izpostavi kmetijskega ministrstva natisnil željene podatke. Odločili smo se za Siurano, kjer so bili tudi mladinci. V Lleidi smo zaradi moje nepazljivosti zavili na napačno cesto in tam kar dolgo vztrajali. Seveda se lahko izgovarjam z dejstvom, da sta imeli cesti enako oznako, tako da nekaj krivde prav rad odstopim španskemu ministrstvu za promet. Depresivno stanje se je poglobilo do točke, ko so že padale (sicer nerealne) izjave o odhodu domov, nakar se je na nebu pokazala močno žareča rumena krogla, ki je nismo znali uvrstiti med že videne pojave. Zelo dobro je vplivala na naše mentalno zdravje, ki se je dvignilo nad ledišče, tako da smo bili sposobni občudovati lepo pokrajino in naprave za faširanje ptic – bolje znane kot vetrne elektrarne. Po nekaj krogih po Reusu smo iz ‘golega užitka’ naredili še ovinek čez hibrovsko vasico Arboli, saj nam je vožnja po 7 urah začela močno prijati. Sam se res ne bi rad znašel v koži španskih postavljalcev prometnih tabel, saj dejstvo, da te toliko ljudi tako frekventno prekolne, najbrž ne more prinesti dobrih obetov za tvoje posmrtno življenje. In naposled končno – Siurana. »Dan, a imate kaj prostora?« – »Ja, prikolico za dva ali pa tri.« -»Kaj pa za štiri?« – »Mira!« (šp: poglej!) in nam da ključ. Situacija: stara tesna prikolica z nizozemsko nalepko in svojevrstnim vonjem – in tako smo postali Strojani. Presrečni smo ugotovili, da imamo elektriko ter luknjo v tleh, ki smo jo zamaskirali z opeko. Vsaka aktivnost se je morala nujno končati s pospravljanjem, sicer se sploh nisi mogel več premikati po prostoru, tako smo bili na podel način prisiljeni v redoljubnost, ki pa se je končala povsod tam, kjer je bilo dovolj prostora. Na primer pred vhodom: levo umazana posoda, desno pa kup smeti. Zvečer je Maja naredila iz biskvita, smetane ter ananasa rojstnodnevno torto in odšli smo k mladincem, ki so bili na nekem podstrešju nabasani kot bosanski gastarbeiterji v slovenskem stanovanju. Torta je izginila v želodce, prišla pa sta Bečana in sledil je zabaven večer ob activityju in zajebanciji. Slednje je Maja spet vzela preveč zares, kar je za seboj pustilo rahlo slabost.

Sreda, 31. december 08

¡Feliz Año Nuevo!

Prvi plezalni dan v Siurani. Za začetek po lepih smereh na nek stolpič, ki pa je kljub plezanosti še vedno vseboval nezanesljive oprimke, kar se je maščevalo Ani, ki je nič hudega sleteča zaupala grifu, ki pa je kmalu končal nekje daleč spodaj. Naslednje smeri so bile Maji tako všeč, da je izgubila občutek za težavnost in mi predlagala, naj se poskusim v smeri, v kateri sta imela Ana in Anže kar nekaj dela, da sta jo splezala na pogled. Vreme je bilo super in naša investicija v Siurano se je obrestovala. Dan je bil zakon, zvečer pa še pod slap, oz. pod tuš. Ob kuhanju večerje nam je zmanjkalo elektrike. Nikomur ni bilo jasno, kaj bi to utegnilo biti, nato pa smo vendarle odkrili omarico z varovalkami in si spet zagotovili električni tok, a žal ne za dolgo, saj nam je spet vse skupaj odpovedalo. Preden nam je kapnilo, da moramo paziti, s kolikimi porabniki elektrtičnega toka obremenimo našo varovalki, nam je še kar precejkrat zmanjkalo luči. No, za nameček smo se počutili še kot na Kosovu, kjer so redukcije elektrike nekaj popolnoma normalnega. Nato pa v lokalčič – središče našega kampa. Vsi že dodobra razgreti, vzdušje in agregatno stanje pa odvisna od količine popitega alkohola. Nekateri si prislužijo novo ime, kot na primer »Jarm za dušo«, ki je vsakomur parkrat razložil, kako vpenja vrh smeri. Pred polnočjo dobimo grozdje, ki ga moraš pojesti ob prehodu v novo leto in si nekaj zaželeti. Kasneje se odvalimo v dolino, kjer naj bi bila žurka, a stvar ni ravno na najvišjem nivoju, če nisi ravno nasekan in tako se čez nekaj časa postrgamo. Za naš predčasen odhod sta Jaka in Anže plačala nekoliko višjo ceno, saj sta morala potem kombi peljati spet do Cornudelle in se tako dodobra naužila lepote ovinkov.

Četrtek, 1. januar 09

Tako malo, pa tako velika razlika

Spali nekoliko dlje kot ponavadi in se odpravili v sektor El Pati, ki je bil zelo pohvaljen s strani mladincev. Podal sem se v eno novo smer, ki pa zaradi svoje nizke ocene ni bila ravno pogosto plezana. Kar paziti sem moral, saj je delovala kar podrto. Pa se res kamen, na katerem sem stal, odloči, da gre pogledat, kako je kaj spodaj. Prav v tem trenutku pa sta pod steno sedeli dve Španki s psom. Skala je udarila nekaj deset centimetrov od njiju. Na vrhu smeri svedrovca nista bila povezana z verigo, zato sem raje splezal par metrov v levo ter vpel vrh sosednje smeri. Skratka, cel kup stvari je šlo narobe. Ko pridem spet pod steno, ženski nista bili ne vem kako vidno vznemirjeni zaradi skale – sva bila pa toliko bolj midva s psom. Ta dan je Ana plezala na polno – kar v bistvu ni nič novega, to tako ali tako vedno počne. Nekoliko levo od naju pa se je odvijala drama – poskus splezati 8b na pogled. Po Majinih besedah, dolga smer na vzdržljivost z razmakom med mikro oprimki na Majino dolžino. Stvar je postajala vedno bolj napeta, kot v gledališču pred klimaksom, nato pa se ravno na (menda) dobri šalčki odpre brezno in Maja je s svojim padcem tik pod vrhom smeri poskrbela za katarzo nas gladalcev. Nobeno Anžetovo prigovarjanje, da je takih smeri še dovolj, ni pomagalo. Maja je že skoraj objavila oglas, da prodaja plezalno opremo in se poslovila od športnega plezanja, a razočaranje se je kmalu obrusilo, skopnelo in ne boste verjeli: Maja danes še vedno pleza.

Petek, 2. januar 09

Prisilen počitek

Vreme bedno. Odpeljemo se nekaj sto ovinkov naprej do Margalefa, kjer pa v refugiotu, polnem plezalcev izvemo, da je vse preveč mokro. Ambient nam je pisan na kožo – nekoliko plezalsko strojanovski stil. Prideta še Hribar in Jarm (za dušo). Ne moreta nam povedati nič boljšega in ker so vse mize zasedene, spet pobegnemo na zrak in se odločimo za izlet v Reus. Od zadnjega obiska nam je ostalo še nekaj ulic, ki jih nismo prevozili več kot dvakrat – ta manko moramo odpraviti. Pa odbrzimo. Spustimo se do palm, lepih rondojev in Carreforeja, kjer kupimo hrano im malo šarimo po policah. Ker bi radi videli še središče mesta, vprašamo eno tetko, ki nam pravi, naj kar gremo z njo. Je Romunka in že kar nekaj časa živi v Španiji. Ne predstavlja kakšne hude izjeme, saj ta narod zaradi podobnosti jezika in bednih gospodarskih razmer zelo rad rajža na zahod v sorodne romanske dežele. Med hojo se pojavijo strahovi, da nas bo teta peljala v kakšno temačno ulico in nam pokradla ledvičke. No, ta črni scenarij se ni uresničil, smo pa našli središče in pa halucinogene pločnike in kitajsko kavarno. Utrujeni od prepolnega in napornega urnika, smo si privoščili pijačo in počasi odrajžali spet proti avtu. Zvečer pa sta se na program spet uvrstili pojedina in partija naseljencev.

Sobota, 3. januar 09

Luknjica pri luknjici … Margalef

Tokrat se za mladinci peljemo v Margalef, saj poznajo pot do plezališča. Ko zmanjka asfalta, ovinki vztrajajo še kar nekaj časa, vse povsod pa ogromno teras, ki so iz strme hribovite pokrajine ustvarile minimalne pogoje za poljedeljstvo. Rod za rodom je polagal kamen na kamen in danes se je kar težko vživeti v njihovo kožo. Noro!

Tu je skala popolnoma drugačna, kot v Siurani, saj imajo večinski delež luknjice, ki na vzdušje večine obiskovalcev niso vplivale ravno vzpodbudno. Danes sem skupaj plezal z Marušo, saj sva oba približno na istem nivoju in zato je šlo vse skupaj veliko hitreje. Nobene hoje sem ter tja in iskanje različnih smeri. Po moje so vsaj določene smeri ocenjene nekoliko lažje kot v Siurani. Na koncu sem bil tako utrujen, da sem v zadnji smeri obrnil in moje delo sta dokončali Ana in Asja. Večer v prikolici zaradi utrujenosti v stanju nizke porabe, nato pa kmalu v spalko.

Nedelja, 4. januar 09

Montserrat – Horror adventure

Spet vstali nekoliko prej, se skidali v avto ter odbrzeli proti turistično znanem Montserratu. Na poti pa klicanje Bečanov, iskanje prave poti, obračanje, preklinjanje vseh rodov, naslednjih rodov postavljalcev tabel, bedni zemljevidi, dva samostana in na koncu vendarle znani obrazi. Približno ob 13h smo popokali nahrbtnike in odpešačili pod steno. Pot ni bila naporna, samo vlekla se je kot bi jo zadaj rezal in spredaj pokladal (citat iz Kekca). Dobro, da sta bila z nami Bečana in njun španski gostitelj, ki je točno vedel, kako se pride do smeri, tako da nismo izgubljali časa še s tem. Pogled na stolp je bil res hud in obetalo se je dobro plezanje. Sicer se ponavadi severne smeri pleza poleti, ko iščeš senco, ampak fino je če je »mal drgač«. Zakonca sta imela ob 19 h letalo iz Barcelone, zato smo morali pohiteti. To pa ni bil edini vzrok, saj smo štartali pozno in nam zato ni preostalo ravno veliko dneva. Najprej Anže in Maja. Anže je potegnil prva dva raztežaja naenkrat, nato pa je Maja plezala do njega in še naslednja dva raztežaja, kar znese pri 80 metrov dolgi vrvi približno 150 metrov v kosu! Kot druga naveza so plezali trojčki, nato pa midva. Ker smo se na sidriščih čakali se je vse skupaj nekoliko zavleklo, pa še vedno hladneje je začelo postajati. Noge v plezalkah so se morale hočeš nočeš sprijazniti, prstom na rokah pa ni šlo dosti bolje. Meni osebno konglomerat ni ravno dišal, bil pa je super kompakten in ni bilo bojazni, da bi s seboj odnesel kak sestavni del smeri. Smer se je postavila po koncu, razgled, pa postal čudovit. Na približno polovici smeri mraz ni bil več samo še dodatek v programu, ampak je začel prevladovati. Z Ano sva splezala še en raztežaj višje in ugotavljala, da stvar ni več zabavna, če ne čutiš več prstov. Na naslednjem stojišču pa sva se odločila, da se odpoveva vrhu in se spustiva nazaj v dolino. Pri vsakem spuščanje se je vrv spremenila v salado variado (mešano solato) in za nepotrebno kvačkanje sva porabila čisto preveč časa, ampak zeblo pa ni več tako zelo – vsaj nekaj. No, pa prideva do predzadnjega stojišča, potegnem vrv, ta pa se zatakne v limancu zaradi vozla, ki sem ga pozabil razvozlati. Super! Spet sem moral splezati gor, osvoboditi vrv, potem pa je šlo.Vmes se je že zmračilo in pogled v dolino na vso svetlobno onesnaženost je bil prekrasen in kasneje mi je bilo žal, da nisem naredil vsaj ene nočne fotografije. Končno prideva pod vznožje, kjer naju čakajo Maja, Anže in njegov močan glavobol. Vsi trije odmarširajo v dolino, midva pa hitro pospraviva svojo robo z izjemo vrvi, ki zopet obvisi in noče dol. Pa, saj to ne more biti res! Besen sem sam nase, ampak narediti ne morem kaj dosti. Temno je kot v rogu, prvi raztežaj pa ni navrtan in zato res nočem tvegati. In tako Anina vrv na njeno veliko žalost ostane za nama. V avtu smo vsi razen Maje po malem čudni, samo njej dogaja, saj ji je bilo plezanje popolnoma noro in izpolnitev želje, ki jo je gojila že od doma.

Ponedeljek, 5. januar 09

Zadnji plezalni dan, sonce in čevapi

Spet Siurana – zadnji plezalni dan. In najbolj sončen, a za Majo in Anžeta popolnoma neuporaben dan. Anže ima še vedno težave s svojim prstom, medtem, ko so Majo ponoči zaradi včerajšnjega mrazna in neprekrvavitve začeli boleti prsti na nogah. Zjutraj so bili otečeni kot čevapčiči in na plezanje niti pomislila ni. Noge je namakala v vroči vodi, midva z Ano pa sva šla sončnemu dnevu naproti. Na začetku sva imela težave z dostopom, saj nisva našla prehoda na nižjo etažo in sva se zato malo več sprehajala. Moram priznati, da se mi ta dan ni ravno kaj preveč dalo, medtem, ko se je Ani povsem strgalo. Plezala je, kot da to počne zadnjič v življenju in mora zato dano priložnost dodobra izkoristiti. Super vreme je trajalo ves dan in zato so bile fotografije Ane, ki jih je Anže popoldne naredil iz sosednje smeri res super. Pri plezanju na pogled smo jo vsi opazovalci ob vidnem navijanju in perutničkah že videli par metrov nižje, a je dramatično in borbeno premagala detail nekaj metrov pod vrhom in uspela. Take borbe pa res še nisem videl. Respekt!

V našem skromnem domu je Maja dopoldne že dodobra pokidala šaro, tako da po sprejeti odločitvi, da še isti večer popokamo, nismo potrebovali veliko časa za izselitev. Odrinili smo ob 21 h.

Torek, 6. januar 09

Rodna gruda

Vožnja je hitro minevala in Majo smo spet komaj odtrgali od volana. Idealne razmere na cesti so zmotili samo veter v Italiji, sneg v Padski nižini in pa francoska prepotentnost pri plačevanju cestnine. Ob 12 h smo bili že v Logatcu, kjer je mati spet dobila nazaj svojo hči in še pol vreče hrane. Anže je kljub zadnjemu dnevu svoje prepovedi vožnje motornih vozil odpeljal še do Kranja in tvegal še nekaj Evrov kazni, a dobre vile so bile na naši strani. Potovanje se je tako srečno zaključilo.

Ekipa: Anže ,Maja ,Jane in Ana

Napisal: Jane

Gorges du Loup

Napisal: Anže Štremfelj

V plezališču Gorges du Loup sem letos že plezal in sicer aprila. Takrat ni bil potreben več kot en sam pogled na »slap«, ki je tekel čez previsni sektor Deverse, da sem ugotovil, da se v plezališču ne nahajam ob ravno idealnem času.

1. Dan: A greva kr kuj!?

Mogoče je bil tudi to razlog, da sva čez štiri mesece z Majo sedela doma na kavču in razmišljala o vsej potrebni prtljagi za plezalni izlet v Francijo. Pogovor je tekel v smislu: »Še čaj popijeva, potem pa spat in zgodaj zjutraj na pot«. Kar naenkrat pa je Majo prešinila ideja: »A greva kr kuj!?«

In že je drvel bel Kangoo čez Italijo proti Azurni obali. Najin cilj je bilo plezanje v okolici Gorges du Loupa. Po dobrih osmih urah vožnje sva zapeljala na parkirišče kampa pri kraju Bar sur Loup. Njegova polna zasedenost naju je prisilila, da sva se poslužila plana B: dvournega dremanja ob cesti v senci hrastov. In potem drugi poskus v istem kampu – tokrat uspešen. Najina vztrajnost je bila več kot poplačana z idiličnim bazenom ob katerem sva večji del dneva poležavala in delala načrte o tem, kje in kaj vse bova plezala v prihodnjih dneh.

2. Dan: Vplezavanje

15 minut prijetne hoje po soteski reke Le Loup naju je naslednji dan pripeljalo pod sektor Mesa Verde. Dan sva zares izkoristila in tako do večera opravila z večino rahlo previsnih smeri v tem plezališču.

3. Dan: Lutanje

Tretji dan sva se odpravila v plezališče Grave du Peille. Čakala naju je pol urna vožnja po avtocesti, nato pa še slaba ura utrujajočega ovinkarjenja do kamnoloma in treh zelenih nabiralnikov, kjer sva parkirala avto. Samo Klemenu in njegovi razlagi se moram zahvalit za to, da sva ta kraj sploh našla. Moram priznat, da sem na parkirišču opazil znak za nekakšno prepoved, ki pa mu seveda nisem namenjal veliko pozornosti. »Kolikokrat v preteklosti smo se kljub takšnim in podobnim znakom odpravili plezat, pa na koncu ni bilo nobenih problemov,« sem si mislil… In potem se je začelo: hoja po povsem zaraščeni, s trnjem prepredeni stezi in to v papučih, z nahrbtnikom, v neznosni vročini. In kot da to še ni bilo dovolj, sva zalutala in tako pol ure hodila v klanec in nato spet nazaj, pa potem po drugi poti do pod plezališča, pa zopet iskala pot, … Vmes sva že kar malo izgubljala živce, je bilo pa zadovoljstvo, ko sva enkrat stala pod plezališčem, toliko večje. Prvi smeri sta bili zares čudni, tretja in četrta pa vedno boljši. V peto smer sva se podala v prepričanju, da sva malo čez polovico s plezanjem za tisti dan. Ko sem ravno začel pobirati komplete, se je v bližini prikazal možiček, kateremu se je že na daleč videlo, da ne spada med »frikote«. Brez ene same angleške besedice nama je večinoma s pantomimo, prijazno, vendar odločno dopovedal, da se v tem plezališču ne sme več plezati, pri treh zelenih nabiralnikih ne parkirati in da se morava takoj odpraviti iz plezališča in parkirišča.

4. Dan: Cayenne

V plezališčih v okolici Gorges du Loupa mi je všeč to, da se ti iz kampa ni potrebno peljati več kot 10 minut do parkirišča, od koder se do posameznih sektorjev odpraviš peš. Ta hoja je lahko nekoliko daljša a tudi v najbolj oddaljen sektor, kot je Cayenne, ki sva si ga ta dan izbrala za plezanje, ni potrebno hoditi več kot pol ure. Poleg tega je pot zanimiva, saj poteka ob vodni cevi, precej visoko nad sotesko. Razgled je lep, razen v tunelčkih skozi katere pelje pot ne vidiš pred sabo več kot meter ali dva, ki ju osvetljuje tvoja čelna svetilka. V Cayeenu prevladuje plezanje v previsih, večinoma po kapnikih. Pogosto so grifi dobri, razdalje med njimi pa kar precejšnje. Smeri so tekoče in idealne za plezanje na pogled. Kljub vsemu, pa sem bil ta dan nekaj minut slabe volje, kar je zelo mil izraz za stanje v kakršnem sem bil, ko sem padel iz zadnjega težkega giba v eni od variant smeri Cayenne. Proti večeru sva se kljub vsemu vračala v kamp vsak s po eno na pogled preplezano smerjo 8a .

5. Dan: Kam je izginilo 200 evrov!

Dan brez plezanja sva večinoma preživela na Azurni obali. Vreme je bilo super, blazinice na prstih pa več kot potrebne »morske terapije«. Ko nama je bilo dovolj poležavanja na soncu sva se odšla pohladit v bližnji nakupovalni center. S klimo so več kot pretiravali, saj je Maja v trenutku, ko sva vstopila v trgovino že iskala njen izhod – nazaj ven, na toploJ. »Danes ne bova kuhala« sva se odločila, zato sem si v samopostrežni naročil topel obrok. Potem pa sem za mizo kjer sva jedla čisto slučajno začel brskati po najini skupni denarnici in ugotovil, da je v njej samo še 70 evrov. 70 evrov za plačilo kampa, pot domov, ki vklučuje cestnine, bencin,… Hitro sva ugotovila, da to ne bo šlo in da nama je nekje izginilo 200 evrov. Po kratkem premisleku sem bil skoraj prepričan, da sem jih pozabil doma, kar pa nama takrat ni prav nič pomagalo. Čez eno uro sva nestrpno stala pred bankomatom in upala, da Majina bančna kartica deluje in da bova lahko dvignila prepotrebne evre za drugo polovico izleta. Hvala bogu se je stvar končala dobro, z novo »zalogo« evrskih bankovcev v najini denarnici…

6. Dan: Deverse Satanique

Po treh dneh vplezavanja sva se odpravila v Deverse, sektor z največ težkimi smermi. Maja se je za začetek »sprehodila« čez smer Deverse Satanique. Sam sem probaval smer Honk, ki pa je žal nisem uspel preplezati. Tokrat v plezališču nisva bila sama. Smeri ocenjene z 8c in več so bile okupirane s plezalci iz Kanade, Rusije, Francije in še kje, tako da je bilo vzdušje res noro.

7.Dan: Čez dva prelaza po »šus v glavo«

Tokrat sva se zopet odpravila v sektor Deverse. Probavala sva težje smeri, se pravi plezala z rdečo piko in ne na pogled. Ta drugi način sva imela v planu za popoldne. Sam sem bil mnenja, da bi mi za dve ali največ tri smeri, kolikor sem jih bil še sposoben preplezati, ustrezal sektor Mesa Verde v neposrednji bližini. Majo je mnogo bolj vleklo v plezališče, ki je bilo nekoliko bolj oddaljeno. Ker se nekako nisva mogla odločiti kaj bi, sva za mnenje vprašala lokalce, ki jih v Deverseju ni manjkalo. »It’s not so good. Routes are not clean. It’s fifty minutes by car…« so nama razlagali. Pa sva se kljub temu odpravila ravno tja. Izkazalo se je, da je vožnje še precej več, saj sva se peljala čez dva prelaza, prišla celo na višino 1100 m in se nato zopet spustila navzdol. Avto sva parkirala na koncu asvaltirane ceste, vendar sva ob pomoči francoskih turistov kmalu ugotovila, da se je potrebno peljati po zelo slabem makadamu še precej dlje. Pot je bila v tako slabem stanju, da sem samo upal, da bova ob povratku zvozila vse tiste razrite klance. Pod plezališče sva prišla šele ob sedmih zvečer. Za piko na i so Majo v prvi smeri napadle čebele. Ena jo je celo pičila v glavo. Kljub vsemu sva nadaljevala. Sam sem preplezal v tem plezališču eno samo smer, Maja tri, medtem ko je Kangoo za vse tiste grozne klance potreboval dva poskusaJ Ko sva se vozila nazaj sva ugotavljala, da je bil izlet zanimiva dogodivščina, ki je verjetno še nekaj časa ne bova pozabila. Mogoče se sliši čudno, a nama ob povratku v kamp, kljub uro in pol trajajoči vožnji, dvema prelazoma in čebeljem piku ter samo dvema preplezanima smerema, ni bilo žal, da sva se odpravila ravno v to oddaljeno plezališče. 

8. Dan: Odhod domov

Zadnji dan sva se še enkrat odpravila v sektor Deverse. Oba sva bila na pogled uspešna v smeri ocenjeni z 8a+. Popolnoma brez kože na prstih in z “rokami do tal” sva se navdušena nad enotedenskim izletom odpeljala proti domu.

Za zaključek lahko rečem, da so plezališča v okolici Gorges du Loupa zares dobra in zato vredna obiska. Ker je tudi nama ostalo še kar nekaj dela v različnih sektorjih se bova sem zagotovo še vrnila.

Seznam vzponov:

Anže

Arrow head: 8a, NP

L’ethiqueen bandouliere: 8a+, NP

?: 8a, NP (sektor Cayenne)

Pas vu pas pris: 8a+,NP

Maja

Pas vu pas pris 8a+ NP

L’ethiqueen bandouliere 8a+ NP

Devese Sataniqe 8a NP

Once I had a friend 8a NP

Arrow head 8a NP

Master Briancon

Priplezala na tretje mesto.

Kot obljubljeno nekaj o tekmi na moji strani…

Po 20. letih mastra v Serre Chevalieru je bilo letos isto tekmovanje organizirano v Brianconu. Ker pa bo naslednje leto tukaj tekma za svetovni pokal je vse skupaj potekalo po principu: kvalifikacije (flash), polfinale in finale. Edina razlika je bila v tem, da so bile kvalifikacije na način “open”, kar pomeni da se je na tekmo lahko prijavilo bistveno več tekmovalcev iz ene države. Poleg naju z Asjo je Slovenijo zastopala še skupina mladincev, ki so popestrili dogajanje

Smeri so bile dobro pripravljene in tudi vzdušje je bilo vrhunsko. Plezala sem dobro, osvojila tretje mesto, kljub temu pa je manjkala pika na i, ki jo bom dodala na naslednjih tekmah.  V finalu sem tik pod vrhom smeri naredila manjšo napako, ki mi je pobrala ravno toliko moči, da nisem uspela stisniti še dva giba.

Tudi mladinci so se dobro odrezali, pokazali veliko moči (Sergej je celo utrgal oprimek:)) in upam da dobili izkušnje za naprej.

Začetek svetovnega pokala – 3. Mesto v Chamonixu

Pred približno tremi tedni se je s tekmo v francoskem Chamonixu začel letošnji svetovni pokal v težavnosti.

»Rock tripu« po Španiji je sledila krajša pavza in za njo treniranje na umetni steni. Prvi dve državni tekmi sem izkoristila kot pripravo na začetek letošnjega svetovnega pokala v težavnosti.  V Kranju sem si priplezala 2. mesto, v Litiji pa zmago.

Kot vsako leto je bila tekma v Chamonixu organizirana 12. in 13. julija. Kljub preplezani finalni smeri sem bila 3. Vrh, za finale nenormalno lahke smeri, sta poleg mene dosegli še dve tekmovalki, ki pa sta imeli boljši rezultat iz polfinala. Sezono sem tako otvorila s stopničkami kar je dobra vzpodbuda za nadaljevanje.

Že čez dva dni se je začel master v Arcu, ki je bil letos v znamenju priprav na svetovno prvenstvo naslednje leto. V kvalifikacijah je šlo vse po planu, kar pa težko rečem za polfinale. Začela sem sicer v redu, vendar pa so me prve težave presenetile in tako se je tekma zame zaključila že pred finalom.

Čez dva dni odpotujem na master v Briancon in še preden bodo minili 3 tedni  si boste na strani lahko ogledali kako je šlo…

Španija rock trip

…DO ŠPANIJE…

Ideja za »rocktrip« po Španiji se je rodila čisto spontano. Z Majo sva gledala koledar tekem za leto 2010. Ni nama bil všeč, dokler nisva ugotovila, da pozen začetek svetovnega pokala ponuja možnost za daljši plezalni izlet. In že se je začelo trenirati na polno: plezanje, fitness, plezanje… Vse to z mislimi na Španijo:-) En teden pred planiranim odhodom pa nama je na poti proti Mišji Peči “crknil” Kangoo. Njegovo reševanje sva pustila za večerjo tistega dne in odštopala do plezališča. Maja je “stisnla” Karizmo, reševanje najinega avta pa se je spremenilo v njegovo prodajo… Samo pripravljenosti mojih staršev in sestre (hvala Kinzi!), ki so se odpovedali enemu avtu za tri tedne, se imava zahvaliti za to, da sva se kljub zapletom lahko odpeljala proti Španiji. Pravzaprav sem se odpeljal sam. Maja je namreč par dni pred mano odšla na “službeno dolžnost” – tekmovanje Military world games. Trije vrhovi so pomenili zmago na prvi tekmi v letošnjem letu. Nekaj dni pred zaključno slovesnostjo se je z Jermanom odpeljala do Milana, do kamor smo se proti spancu borili jaz in trije Red Bulli. Ko je izposojen Kangoo z dvema navdušenima potnikoma in ogromno prtljage zapeljal po italijanskih avtocestah se je rocktrip začel.

“reševanje” najinega Kangoo-ja:)

World millitary games

PRVI PLEZALNI DNEVI

Še tako veliko željo po plezanju v skali lako ubije vreme kakršno je bilo ob najinem prihodu v Siurano: rahel dež, megla, mraz in vlaga. Kljub vsemu sva se šla vplezavat v ne nejbolj obiskan sektor Siuranella Nord. Prva smer na  tem tripu, ocenjena s 6b+ – ni obetala nič dobrega. Zoprna platka, povsem pretežka za svojo oceno. K sreči so bile vse naslednje bistveno lepše in bolj plezljive. Po neprespani noči in zmrzovanju v skali sva se »zakotalila« v najino prvo prebivališče. V primerjavi s tistim, ki smo ga imeli Strojani decembra 2008 (glej reportažo iz prejšnje Španije) je bilo bistveno boljše. Lesen bungalov je imel ogrevanje, tekočo vodo in prijeten izgled.Tony (šef kampa, ki sva ga spoznala na prejšnjem tripu po Španiji), nama je za dneve s slabim vremenom predlagal plezališče Masriudoms. V najinih kasnejših pogovorih si je prislužilo vzdevek “Ta mokr”. Prvič ko sva ga obiskala je bilo namreč povsem zamočeno, tako da sva splezala samo nekaj lažjih smeri, težje pa pustila za naslednjič. Puhovke so se od naju ločile šele v sektorju Can Piqui Pugui. Kratke in težke smeri z ogromno krimpi, so nama postrgale nekaj kože z blazinic in nama pokazale, da v tem sektorju “ni šale”. Vseeno sva se zapodila tudi v smeri, ocenjene z 8c, vendar kmalu ugotovila, da bi za takšne podvige potrebovala nekoliko več časa.

najin bungalov

plezanje v sektorju Can Piqui Pugui

Zadnji dan pred pavzo je bila zaradi močnega vetra Santa Linya najbolj logična izbira. Mere te jame so tako ogromne, da se je človek ob prihodu v plezališče kar malo ustraši. Bolj je ustrezala meni kot Maji, saj so v večini smerk dolgi gibi po dobrih grifih. Tako se je končal prvi del najinega tripa, ki mu je sledil rest day in praznovanje Velike noči. Še nikoli je nisem v enem letu praznoval 2x. No tokrat mi je uspelo. Malo sem zamešal datume, zato je prišla en teden prezgodaj:-)

Santa Linya

Velika noč prvič:)

PRIVLAČNA SILA SIURANE

Naslednje tri dni sva bila v treh različnih plezališčih. Takoj po pavzi sva zagrizla v klanec proti Montsantu. Smeri po samih luknjicah so res nekaj posebnega, če pa se k temu doda še previs, potem so “navite roke” zagotovljene. Enako velja za “Ta mokr” plezališče, ki pa ob najinem drugem obisku na srečo ni obdržal svojega slovesa. V prvi 8a me je tako “navil”, da sem bil uporaben samo še kot “belay slave” od Maje, ki je razpoloženo šibala po 8a – jih in 8a – plusih. Dostop do tega plezališča je pogojen z “off road” sposobnostmi vašega avtomobila. Ko sva se jami bližala prvič sem v skrbeh za izposojenega Kangooja parkiral zelo hitro, medtem ko je v drugo moja previdnost splahnela in dostop se je skrajšal na vsega 5 minut.

Masriudoms oziroma “Ta mokr” plezališče

Montsant

Še nekoliko krajši pa je bil do sektorja L’Olla in El Pati v Siurani, kjer sva plezala zadnji dan pred pavzo. Ogrevalne smeri so bile pravo nasprotje tistim izpred zadnjih dveh dni- kratke in jedrnate. Po neuspelem poskusu v 8a+ na pogled se je Maja podala v Kalea Borroko. Smer je ocenjena z 8b+, bolj kot ta podatek pa izstopa linija smeri, ki je res nora. Maja ni uspela na pogled, bila pa je prepričana, da jo lahko spleza v naslednjem poskusu. Ta se še isti dan zaradi “okupacije” smeri s strani Čehov ni realiziral, zato sva se prestavila pod smer 2×30, ocenjeno z 8c. Maja je ob navdušenju nad nenormalno količino krimpov ugotovila, da jo je sposobna preplezati precej na hitro …in še eno noč naju Siurana ni izpustila iz svoje bližine…:-)

Siurana

Zaradi zasedenosti bungalova sva zapustila najin prijeten domek in začela”klošariti”. 2 seconds Quechua tent je bil manjših dimenzij od najinega prejšnjega prebivališča, brez ogrevanja, tekoča voda pa je bila na voljo le na zunanji strani šotora ob slabem vremenu. Slednje je poskrbelo za to, da sem prvo noč spoznal vse slabosti spanja na prostem. Zaradi trde podlage nisva zabila klinov, kar je samo še poslabšalo situacijo ob zares močnem vetru. Po neprespani noči, ko sem najin novi domek preimenoval v kavni mlinček, sva ugotovila, da je veter premočen za plezanje v sektorju El Pati. Kljub dvem smerem, ki jih je Maja nameravala preplezati ta dan, sva se zato odpeljati naprej. V Siurani sva tako pustila dva odprta projekta, večino kože iz Majinih blazinic, sam pa sem tam pustil tudi del sebe…s tem mislim na svoje lase, ki sem jih izgubil ob pogledu na Siurano – priporočam:-)

klošarjenje:)

frizer s pogledom na Siurano

OLIANA

Lutanje po španskih mestih zna biti prava preizkušnja potrpežljivosti. To zagotovo velja za Lleido, v kateri sva uporabila vse svoje skromno znanje španskega jezika, da sva prišla do Carefourja. Enako naporno je bilo iskanje poti do plezališča v Oliani. Nobena izmed cest ni pripeljala do skal, ki sva jih videla že od daleč. Na koncu se je izkazalo, da je bil najin prvi poskus pravilen, samo malo dlje po cesti bi se morala peljati. Vse pa je bilo v trenutku pozabljeno, ko sva prišla v plezališče in z odprtimi usti navdušeno opazovala smeri. Po mojem mnenju eno izmed najboljših plezališč v Španiji.

zajtrk pred Oliano

V naslednjih treh dneh sva se pridružila »lokalcem«, ki so se izkazali za zelo zanimive. Ker nisva imela vodnička, nama ga je narisal Dani Andrada, ki je avtor številnih smeri. V probavanju najtežjih sva opazovala Dava Grahama, ki je s svojo pojavo in zgovornostjo prava faca. Pri »klošarjenju« v bližini plezališča sva spoznala tri Švede.

Čakanje na senco v družbi Švedov

Bili so prijetna družba med najinim plezanjem v Oliani. Seveda pa so tudi lokalci z zanimanjem opazovali Majo pri njenem plezanju. V mislih imam predvsem smer Fish eye (8c), ki je dolga okrog 50 metrov in je pravi test vzdržljivsti. Par metrov pod vrhom smeri je lažji bolder, seveda pa besedica lažji ne predpostavlja »navitih« rok, ki na tem delu marsikoga pustijo na cedilu. Po naključju je bil v času najinega plezanja v Oliani prisoten tudi snemalec novega plezalnega filma, tako da se bo del opisanega vzpona verjetno dal videti na ekranu.

Anže pod smerjo Fish eye v Oliani

Tale kuža je nadomeščal Roxy:)

Na takem tripu si je včasih težko priznati, da rabiš pavzo. Vse okoliščine ti govroijo da počivaj, ti pa trmasto vztrajaš z »glavo skozi zid«. Zadnji dan plezanja pred pavzo sem se močno urezal v prst, tako da je kri kar lila na okoli. Maji je vse večje preglavice delala »špranja« na blazinici kazalca, ki je ob vsakem krimpanju na novo počila. V zelo mrzlem vremenu se je končno odločila, da tako ne gre naprej in zaključila s plezanjem za tisti dan. Sam sem vztrajal dokler se mi ni vreznina med krimpanjem odprla, tako da je bilo spet polno krvi. In sva dojela – rabiva »pavzo«. Zakaj v narekovajih? Zato ker po nobenem plezalnem dnevu nisem bil tako uničen kot po enem dnevu šopinga v Andori

pavza, pavza….

HUMILDES PA CASA

Zaradi slabih izkušenj z mrazom sva bila po pavzi v plezališču že zelo zgodaj. Dan je bil res vroč in soparen. Maja se je ogrela v znani 7b in ugotovila, da jo nekam čudno navija. Imela je plan probati kakšno 8b na pogled, pa se ji jo je zdelo kar malo škoda, zato se je odločila za smer Humildes pa casa (8b+), ki bi jo seveda probala »sajtat«, bolj verjetno pa splezala v parih poskusih. Maja je pred vstopom v smer še nekaj razmišljala o varianti 8a+, pa sem jo vseeno prepričal, da je probala »ta težko«. In jo je šla… Že v prvem lažjem delu je imela nekaj težav, potem se je pred začetkom dolgega kapnika spočila in nato začela s plezanjem težjega dela smeri. Precej na hitro jo je navilo, kar je bilo po eni strani v redu, saj ni bilo časa za neodločnost. Iz giba v gib se je borila, haklala pete, kolena, stresala navite roke in nekako prifajtala do boljšega grifa. Spet so vsi v plezališču ugotovili, da se nekaj dogaja: Dave je z mano začel navijati, ker je smer poznal in vedel, da je Maja že preplezala težji del in da je treba samo še zdržati, kamera je tako kot v Fish Eyu začela snemati Majino borbo s kapnikom in čez nekaj minut je bil vrh smeri vpet, Maja pa totalno izmozgana in vesela.

Zvečer pa novico na internet, šampanček in dober občutek za naprej…V nadaljevanju zgodbe o Oliani pa slikanje in moja prva preplezana smer z oceno 8c v Španiji (Fish eye). Slednja je verjetno pripomogla k temu, da nama je plezališče obema ostalo v res lepem spominu, ko sva se vračala nazaj v Siurano.

SIURANA DRUGIČ

Če bi me kdo vprašal, kateri je bil najbolje uporabljen denar na celem tripu, potem bi mu odgovoril: »2 evra za tuš«. Tako samoumevna stvar doma, pa tak privilegij med potikanjem po Španiji. Maja si je pred »fotoshutingom« privoščila celo frizerja, ampak ta je bil malo dražji:). Nato pa nazaj v Siurano, kjer so naju čakale naštudirane smeri. Prvi dan je Maja opravila kar z obema: Kalea Borroka (8b+) in 2×30 (8c). Potem se je vreme po dolgem času pokvarilo. Vzela sva si dan pavze in nato odšla v previsen Margalef. Vremenska napoved pa še vedno ni obetala nič dobrega, zato sva se na hitro odločila, da predčasno zapustiva Španijo. Kljub temu je bil to najin najdaljši in lahko rečem tudi najuspešnejši »rocktrip« do zdaj.

PS: Mi je malo nerodno, ampak moram priznati, da je od Barcelone do Kranja vozila Maja! Sam sem spal, jo na vsake toliko časa vprašal če peljem jaz in nato vesel pričakovanega odgovora, da bo nadaljevala ona, zaspal nazaj…



Kalea borroka 8b+ in 2×30 8c

Maji je včeraj uspelo v enem dnevu preplezati smeri Kalea Borroka (8b+) in 2×30 (8c)

Zadnji dan v marcu je Maja v Siurani poskusila smeri Kalea Borroka in 2×30. Ker ji je šlo zelo v redu, sva se odločila, da gre prvega aprila “stisnt” obe smerki in da se potem premakneva v Oliano. Vreme se je zgleda odločilo drugače in naju z močnim vetrom in nizkimi temperaturami predčasno pregnalo iz Siurane. Smeri pa seveda počakajo in omenjeni dve nista bili nobena izjema – ko sva včeraj prišla v sektor El Pati sta bili še vedno tam Maja se je na hitro ogrela in takoj nato preplezala Kalea Borroko. Vse skupaj je za smer potrebovala 2 poizkusa.

Smer  2×30, za katero je Maja prepričana, da ima največ krimpov na svetu, se je vdala v tretjem poskusu. V lažjem delu je šlo zaradi zdrsa nog malo za nohte, ampak Maja po preplezanem detajlu enostavno ni hotela spustit grifov iz rok.

Tako je bil za nama še en uspešen dan, ki pa je pustil posledice – uničene blazince in rest day.

Anže

Humildes pa casa 8b+ a vista

Maja je v Oliani na pogled preplezala smer Humildes pa casa 8b+

Zadnja dva tedna z Majo plezava v Španiji. V parih stavkih zapisati vse kar se tukaj dogaja je nemogoče, zato sem si obljubil, da po koncu najinega tripa napišem obširno reportažo. Kljub temu si vzpon v smeri 8b+ na pogled zasluži takojšnjo objavo. Smer je res nora in poteka večinoma po enem samem kapniku.

Majina izjava takoj po tem, ko je preplezala smer: »Tok pa še u živlen nism fajtala.«

In izjava Dave Grahama, ki je z mano navijal za Majo: ” That’s sick man”!

Anže